Kaj pa če je zadeva obrnjena?

Pri meni je ravno obratno, vsi me imajo za preveč utrujeno in je bilo treba za mojega sončka skrbet večino časa odkar sva prišle iz porodnišnice.

Ampak ne morte verjet nisem invalid, čeprav včasih po mojem mnenju izgleda tako, imam pa v povračilo nekaj: hčerka me ne “porajta”, se seveda dogaja da pride do mene ampak me zavrača in vedno da prednost tistemu ki je poleg naju: moj oče, moja mama, partner, njegova mama…

Odkar sem jo rodila, poslušam le kolk jo imajo radi, da je to njihov četrti otrok, da je razvajena, če hoče biti z mano, da naj to, da naj tako, da naj tam,……………………………………………………………………………………………. mene pa boli in ravno danes je prišla k meni dobra prijateljica, ki ima eno leto staro hčerko in ne morte verjet kolk so mi solze silile v oči ob pogledu na otroka ki se oklepa maminega objema in se v njem počuti varno.

In? Kako v takem primeru?
Vsaka zdrava pamet ve, da to ni normalno ampak tudi to se dogaja