hm..
sama sem o tem dosti premišljevala, ko se nama je najavil prvi otrok, vem, da sva oba dorba starša, oba imava svojega otroka enako rada, oba z nestrpnostjo in ljubeznijo pričakujeva drugega. Otrok ima oba rad in ravno te dni doživljam blazno otrokovo krizo, ker je očka na službenem potovanju.
Moja odločitev je, da bi otroka za tisto maksimalno skrbništvo verjetno prepustila očetu oz. bi upoštevala otrokove želje. Očetu pa zato, ker se mi zdi, da bi kot samski oz. ločen bil boljši starš kot jaz. Ne vem zakaj, ampak tako čutim. Po drugi strani pa, ljubim otrokovega očeta, ljubim svoje otroke in ker imava oba z možem tudi kakšno slabo izkušnjo iz najinih matičnih družin, delava na tem, da nama veza uspe.
Vseeno se mi pa zdi, da bi znala sama vedno zbrati to kar je najbolje za mojega otroka, v končni fazi to že sedaj počnem, pa čeprav ha včasih pogrešam tako močno.