Ne vem, če je sploh poanta v tem, da kaj drži in kaj ne. Jaz sem samo mnenja, da se težave rešujejo z dotičnimi in vpletenimi na sprejemljivem nivoju, ki bo vsem v dobro. Torej gre za kompromise.

Meni je čisto normalno, da se ne vtikam v vzgojne prijeme matere otroka, se pa moj partner posvetuje z menoj o vseh njegovih odločitvah, ki se tičejo otroka. Glede na to, da živiva skupaj in sva poročena , se mi to zdi pravilno. Prav tako ima njegova bivša partnerka novega partnerja in tudi z njim otroka. Naš fant ima pač dve družini. Tako v eni kot drugi se trudimo, da funkcioniramo in kar dobro nam gre. Čisto izločiti sedanje partnerje pa tudi ne bi bilo vredu. Sem mnenja, da se partnerje vseeno vključi kolikor sami to želijo. Šele tako izgine občutek odrinjenosti ali nepomembnosti.
Jaz mislim, da se v takšnihsituacijah pokaže nek zrel človeški odnos. Naj povem, da sem s partnerjevo bivšo pila kavo, govorila po telefonu, … brez, da bi ob tem imela v glavi, katera ima lepše noge. ;o))) Vse se da, samo volja mora biti z obeh strani.

Pa naj bo dovolj o tem! Hruški in vsem v podobni situaciji želim, da se stvari unesejo in bo sreča pri hiši.