Dobro vprašanje. Jah, danes je ratalo tako, da v trenutku, k ni vse 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} po mojem, se že žrtvujem. Življenje mora tečt gladko, kot po maslu, po mojih načrtih in zamislih, čim za pol {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} odstopa, je to že žrtev in požrtvovalnost. Če si priznamo ali ne, smo z redkimi izjemami strašansko egoistični in smo pripravljeni v dobro svojih lastnih otrok zelo zelo malo popuščati. Najprej bi jih morali non-stop pestovati, da ja ne bi kdaj zajokali, dojit na pol ure oz. na zahtevo, biti na razpolago 25 ur na dan, v isti sapi pa jih vlačimo po letalih, vlakih, po dolgih vožnjah v lupincah – naj se navadijo, a ne? Pri enem letu pa jih vpišemo v jasli, naj se socializirajo in prekužijo – mama gre v službo. Mama, ki tega vzorca ne podpira, štrli iz povprečja in je hitro označena za cankarjansko, butasto, zaostalo, starokopitno in še kaj.

Predpostavljam, da se velika večina staršev odloči za otroka načrtovano, premišljeno in pretehtano. Dobro, enim se zalomi, pa recimo da je takih kakih 15{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Polovici od “planerjev” se bolj sanja, kot da bi vedeli, kaj ta odločitev res pomeni. Kaj pomeni IMETI OTROKA. Druga polovica misli, da dobro ve, kaj pomeni imeti otroka, ampak po rojstvu ugotovi, da nima niti blagega pojma. Med to drugo polovico paševa midva z možem. Oba do ušes v biznisu sva dobro premislila in pretuhtala, kako bova to izvedla, ker nekaj nama je bilo jasno: dva karierista+otrok(ci)=katastrofa. Slej ko prej. Ker otrok v prvih letih najbolj potrebuje mamo, je bila računica jasna: jaz bom zamenjala službo. Ne iz požtvovalnosti ali iz žrtvovanja, ampak zato, ker je to nekaj najbolj normalnega in naravnega pod soncem, namreč da je mati z in ob otroku. In niti minute mi še ni bilo žal za to in na to svojo odločitev ne gledam z nikakršno grenkobo in mi tudi v najslabših momentih doma ali v službi na kraj pameti ne pade, da bi to komurkoli, še najmanj pa otroku (?!?!!?) pod nos metala! Pa hodim v to službo samo zato, ker plača nekaj položnic in v njej še zdaleč nisem zadovoljna. Ampak hej! – od tam pridem domov, k ljudem, ki so mi najdražji pod soncem in z njimi OSTANEM – to pa je bistveno!!!

Zame je žrtev nekaj, kar sem prisiljena narediti proti svoji volji in z veliko premagovanja. Dokler pa v zadevi vidim smisel in cilj, to ni nobena žrtev. Nekoč se bila navajena, da sem se v pol ure lahko spokala za nekajdnevno pot in sem živela samo za danes. Na dan, ko sem nastopila dopust, sem iskala dopustniško destinacijo. Še večkrat sem se vsedla v avto, vozila in ustavila tam, kjer se mi je zdelo. Z otrokom ne počnem več nič od tega, ker se mi to ne zdi odgovorno do otroka, pa zato vseeno uživam na dopustu, pravtako mož. Če moraš nekoliko spremenit svoje navade in se majčkeno prilagodit v svojih željah, to še ni nobena požrtvovalnost in še manj žrtev.

Mame s po 1 enim otrokom na leto skozi vso rodno dobo – te so bile žrtve; pa otroci z njimi vred. Mame ali recimo starši, da ne bomo tako enostranski, ki so si od ust utrgali zadni grižljaj kruha, da je po lačnih otroških želodcih krulilo za spoznanje manj – tudi ti so bili žrtve. Pa povečini niso jamrali, ker so bili tega enostavno vajeni in drugega poznali niso. Danes pa bi radi imeli kariero, otroke, bančni račun brez nule, ogromno časa zase, ne vem koliko hobijev, vsaj eno eksotično potovanje na leto … in če karkoli od tega nimamo, smo pa že žrtve in požrtvovalni. Ma ne ga srat, no.

Kar narediš za svoje najdražje, iz ljubezni, iz skrbi zanje, sploh pa za svoje otroke, je lahko samo “prispevek” k temu, da nam je lepše. Tudi če kdaj narediš malce drugače, kot bi, če bi bil/a sam/a. Če se za svojega otroka in svojega partnerja nisi pripravljen/a ničemur odpovedati, potem naredi uslugo sebi in svojim (mogoče še nerojenim) otrokom – in ostani sam/a! Je najbolj pošteno do vseh. Potem ne bo nikakršnih žretv in nobenega žrtvovanja. Samo en velik JAZ.