No,pa je mimo…Nisem pretirano zadovoljna,saj je sin zelo verjetno ob prijatelja.Najprej sem se pogovorila z malim “lakotnikom”.Ko je poslušal moje predavanje do konca je stoično zaključil:Pol grem pa domov!Malo smo ga zamotili in sta se zaigrala,zadeva je bila pozabljena,dokler ni prišel naš mali povedat,da je T. žejen.Postregla sem mu z nesladkanim čajem,tako kot doma.Odpil je požirek,odložil kozarec in odjadral nazaj k igri.Čez petnajst minut je bil že lačen,meni že pomalo vsega polna kapa…Nenavsezadnje bi ga pa tudi mami lahko poslala sitega od doma,verjetno bi bila skušnjava manjša.Vzel je piškote,ki so bili na mizi (ostali od prejšnjega večera)in jih brez komantarja pojedel.Ne bev,ne mev….
Pogovora z njegovo mami pa raje nebi opisovala.Opisala se ji kako zadeve stojijo,povedala,da imam občutek,da je otrok lačen in da prosjači za hrano ali pa jo kar vzame…Od tu naprej pa sem ostala brez besed:rafal histeričnega vreščanja iz katerega se ni dalo nič pametnega izluščiti,fanta pa je za uho odvlekla iz stanovanja.Zdaj mi je pa čisto jasno zakaj so se vedno igrali pri nas.Otrok se mi pa smili in sama pri sebi sem se odločila,da če me bo po vsem tem sploh še pogledal,bom imela zanj vedno pripravljen vsaj en bonbon…