Tudi jaz sem bila vedno mnenja, da se otroka nikakor ne sme pustiti jokati, ampak ko je pri treh mesecih uspavanje trajalo tudi 3 ure (nikoli pa manj kot uro in pol) in smo neuspešno preizkusili vse možne metode (kupila sem tudi knjigo Elizabeth Pantley, ki ni popolnoma nič pomagala), sem se po štirih mesecih vdala in sva ga z možem pustila jokati. Prvi večer je jokal eno uro, sva pa ves čas hodila k njemu, naslednji večer pol ure, naslednjega tri minute, nato pa eno minuto. Potem pa se je nehalo. Ampak ponoči ga nikoli nisem pustila jokati, tiste noči, ko je zvečer zaspal v joku, pa sem ga pa še posebej crkljala. Sploh ne bom opisovala, kako mi je bilo hudo, ko je jokal, ampak resnično ni šlo drugače. Prej je zaspal pri dojenju, ko sem ga položila v posteljico, se je zbudil, potem sem ga nosila, je zaspal, ko sem ga dala v posteljico, pa spet ista pesem. Ko sem po eni uri obupala, je bilo z možem isto, zbudil se je celo, če sva ležala ob njem.
Priznam, da bi bila vesela, če nam tega ne bi bilo treba početi, ampak če imam na izbiro nekaj večerov joka, potem pa normalno uspavanje ali nekaj ur uspavanja in čisto zrahljane živce, bi še vedno izbrala prvo. Ni pa to pustilo na sinčku nobenih negativnih posledic; še vedno je živahen, vesel fantek in mislim, da ve, da ga imava blazno rada. Zdaj (pri 17-ih mesecih) zaspi tako, da leži v svoji posteljici, jaz pa sem z njim, dokler ne zaspi – povem mu pravljico ali zapojem kakšno pesmico.