Oprosti, ampak jaz te pa ne razumem. OK, razumem, da sta se nekaj skregali, ona te je nečesa po krivem obtožila, ti si bila užaljena in takrat nepreklicen konec. Iščeš izgovore za kosila, po drugi strani si užaljena, ker ne povabi sina. Ko gresta tja, samo zato, da vidita, kdo je tam (no, ja, jaz tega že ne bi počela) pa njeno povabilo k mizi osorno zavrneš. Ni ti ponudila pomoč pri kuhanju za delavce,…. Ne vem no, ampak zdi se mi, da si se po prepiru ti potegnila nazaj, ona pa zdaj ne sili vate, kar ti spet ni prav. Glej, če bi rada, da povabi v nedeljo tudi vaju, če bi rada, da čuva tvojega otroka, če bi rada, da ti ponudi pomoč pri kuhanju za delavce, če…, potem mislim, da je čas, da se vsedeta skupaj razčistita osnovni prepir, iz katerega se je izcimilo vse sovraštvo. Če se postavim v njeno kožo – kaj če ji je žal, da te je prizadela, vendar ne najde poti nazaj, ker ji navsezadnje tudi ti tega ne dovoliš, saj jo osorno zavrneš že, če te povabi k mizi, ko prideš v času kosila. Ne vem, ampak a ni življenje kljub vsemu prekratko, da bi si ga grenili, sploh če sta bili nekoč prijateljici? Morda ga je res enkrat polomila, ampak dajta se to zmenit in pojdita naprej. Če ti tako očitno kažeš sovraštvo do nje, potem mi je čisto logično, da ti ne ponudi pomoči, da ne pride k vam na obisk, da vas ne vabi na kosila. Morda pa sem le narobe razumela tvoj tekst … kdo bi vedel. Ampak samo za primer – moja tašča je v 4 letih prišla dvakrat za eno uro k nam na obisk, dvakrat je videla svojega 3,5 letnega vnuka (prvič, ko je bil star skoraj 3 leta), k njej na obisk pa hodi mož sam, ker jaz nisem zaželjena. Kaj boš rekla na to? Pa nikoli ne šimfam čez njo. Navsezadnje je mama mojega moža.