Jaz grem. Redno. Tudi v cerkev, kjer se vsedem v kakšen bolj temen kot in še bolj kot sicer med letom mislim na tiste, ki so odšli in sem jih imela rada. In molim zanje, ker sem verna. Ta dan so mi še posebej blizu.

To pa ne pomeni, da med letom ne hodim na pokopališče. Če le utegnem, sicer se spomnim velikokrat na moje rajne ob različnih priložnostih: kako smo skupaj delali, se veselili, se tudi skregali… Kako se je življenje spremenilo, odkar jih ni, kako jih sedaj, ko se staram, povsem drugače razumem…

Ne vem, meni je 1. november posebno slovesen dan. Postojim ob grobu in se mi zdi, kot da smo skupaj s tistimi, ki jih ni več na tem svetu. Se pogovorim s sorodniki in prijatelji, ki pridejo prižgat svečko, in tudi jaz jo prižgem na njihovem grobu. Potem gremo na pijačo in se spominjamo: tudi ata je rad spil kakšnega “ta kuhanega”. Kako je bilo lepo, ko smo bili skupaj!