Pa punce, jaz vas sploh ne razumem! OK, drugi post daje drugačno sliko, ampak samo po prvem postu sem si rekla: hvala bogu, da se dobro razume z mamo in da jo malo pocrklja! Stavka: “ženo in dva otroka pa pusti doma” sploh ne razumem. Kot prvo: meni včasih siiilno paše, da sem kakšen dan ali za vikend sama doma z otrokoma, je to bolj redko, ampak je potem en čisto drug ritem. In tudi jaz včasih, zelo redko sicer, enkrat do dvakrat na leto, grem kam brez moža in otrok. In se imajo takrat super, si naredijo pravi moški žur in smo vsi zadovoljni.

Predvsem pa: zakaj ne bi bilo tašči vsaj kakšen dan, dva v letu lepo? Zakaj ne bi smela čutiti, da jo ima sin zelo rad – kljub temu, da se je poročil? Zakaj bi moral človek v trenutku, ko si najde življenjsko sopotnico, pretrgati vse vezi s starši? Pri nas doma je tako, da jaz moža večkrat spodbudim, naj malo pokliče mamo, mu rečem, naj jih gre kaj pogledat, sam ali z otroki, seveda gremo tudi skupaj, se dobro razumem s taščo, ampak vem, da ima rada, če pride njen sin tudi kdaj sam. In zakaj ji ne bi naredila tega veselja? Zakaj ne bi prišel kdaj tja na kosilo, da mu ona skuha njegovo najljubšo jed? Imam kolegico, ki je rekla: če bo moj mož kdaj šel k svoji mami na kosilo, lahko kar spoka kufre. Meni se zdi to skrajno otročje. Moja tašča večkrat povabi vse, pa se jaz včasih prijazno zahvalim, sem vesela, da mi ni treba kuhati, si kupim burek in imam eno dragoceno urico čisto zase.

Razmišljanje skrbne mi je zelo blizu, vsem pa bi toplo položila na srce: Pomislite na čas, ko boste ve tašče in si boste želele kdaj kakšno minutko na samem poklepetati s svojim sinom, brez snahe, ki jo boste imele sicer čisto rade, ampak ki bo pač vedno ostala malo “tujka”. Se vam ne zdi, da boste vesele, če si bo sin vzel kakšnno uro za vas, da vam pomaga znositi krompir v klet? In ali ne boste v devetih nebesih, če vas bo celo odpeljal za dva dni na morje? Ne vem, meni se zdi, da je treba starše – oboje – spoštovati in ceniti in narediti vse, da jim je v življenju čim lepše. Če sodi k temu tudi to, da se kdaj za kratek čas odpovem svojemu možu – ljubi bog, če mi ga jemlje služba, zakaj mi ga ne bi včasih še njegova mama?

Vem, da moraliziram, sovražim se, kadar sem takšna, ampak to preprosto moram spraviti iz sebe.

Pa še to: glede tistega, da bi bilo vse OK, če bi bila tašča bolna – sorry, to pa je sploh čisto mimo. A zdravih ljudi pa ne smemo crkljati? Naj pokažemo svojo ljubezen in sočutje samo takrat, ko vemo, da jih ne bo več dolgo med nami? Saj, potem pa pridejo cankarjanske frustracije, ko se takrat, ko najdražjih ni več, zavemo, da jim nikoli nismo povedali, kako zelo jih imamo radi.