Oj!
Sama na pojem osamljenosti (trenutno) gledam z nekoliko drugačnega zornega kota. Človek, ki ve, da je osamljen, pa funkcionira normalno, si bo pomagal, si bo poiskal družbo, mogoče starega prijatelja, sam od sebe ogovoril znanca, s katerim si na cesti sicer vsak dan pokimata, ali pa tudi ne. Mogoče se bo vključil v debato na internetnih forumih in klepetalnicah. Človek, ki se zaveda, da potrebuje družbo in si jo zna poiskati, ni osamljen.
Huje je s tistimi, ki se zaradi 1001 razloga “odrežejo” od družbe, ker jim trenutno samota ustreza, pa potem ne najdejo poti nazaj. Ljudje smo družabna bitja in če si priznamo ali ne, vsaj občasno potrebujemo sočloveka. Veliko je takih, ki so se zaprli v samoto, ker jim je v tistem trenutku ustrezala, da so sami lizali svoje rane, da so v miru preživeli neprijetnosti, ki so se jim dogodile, premlevali situacije, ki so jih prizadele in se na samoto tako zelo navadili, da niso več sposobni komunikacije in navezave stika z okolico. Mogoče se niti ne zavedajo, da jih samota že duši in je prerasla v osamljenost. Težava je tudi v tem, da se taki ljudje najbrž niti ne zavedajo, da so osamljeni, ali pa celo se, pa jim izhod iz trenutno nastale situacije predstavlja nepremostljivo oviro. Vrtijo se v začaranem krogu, ki ga je težko pretrgati.
Ali radio in internet lahko pri tem pomagata? Pri tistih “kritičnih” primerih mislim, da lahko kvečjemu pomaga radio, internet ne. Radio deluje sam po sebi, ne potrebuje angažiranosti posameznika, samo gumb na škatli je treba prižgati, pa si že del okolice, medtem ko moraš biti na internetu vseeno aktiven udeleženec, da imaš kaj od tega. Primož, že sam po svojih statistikah udeleženosti na forumu lahko poveš, da je recimo na “Starših” veliko več tistih, ki samo berejo, kot tistih, ki sodelujemo. Glavo stavim, da je med njimi precej takih, ki se jim ob branju posamezne teme v glavi oblikujejo mnenja o posameznih temah, imajo tehtne pripombe, pa zanekrat še niso pripravljeni, opogumljeni, da bi sodelovali v debati. Tudi ti so svojevrsto osamljeni – bi, pa nimajo poguma, ne vejo, kako bodo ostali sodelujoči odreagirali. Vendar ta osamljenost ni zaskrbljujoča. Tem primanjkuje le samozavesti, te pa se da “priučiti”, če je posameznik zainteresiran. Potreben je le prvi korak. Ampak ta prvi korak je pri vseh najtežji. Ko narediš tega, gre ponavadi samo naprej – padeš v tok družabnosti.
LPM