Ma ne babe, zdej sta pa zašle, :). Jaz se mu ne ponujam, če se dotika ali namiguje, se odmaknem in mu ne pustim blizu in mi tudi stik z njim ne ugaja, prej mi je neprijetno in se ga ustrašim. Pač mi je zmešal hormone, namesto da bi me pustil na miru. Meni je blo ves čas jasno, da če bo moj fant v tujini jaz pa tukaj, da bo tud hudo, ampak če ne bom rinila v težave, bo šlo. In je šlo, skupaj sva dve leti in sva bila ločena po 4, 5 mesecev – brez problema, odklanjala sem razne pijačke s kakšnimi kolegi, ki so zavohal, da sem sama, sem šla raje s kakšno kolegico in z njenim možem v hribe ali na kak koncert, pa je šlo. Velikokrat me folk sprašuje češ ‘kaj se šparaš pri najlepših letih’ in ‘a ni hudo’. Ne, ni hudo, tako se odločiš, tako si želiš, veš, da te nekje čaka on, ki je na istem ko ti. In ker ga ljubim in ker vem, kaj in kdo me čaka, sploh ni nobenega problema, nobene želje. Sej mi ni treba verjet, to me sploh ne gane, jaz zase že vem in mi ni do tega, da bi kogarkoli prepričevala. Zadost mi je, da sama zase vem in imam to pošlihtano.
In tud naslov tega posta ni namenjen predvsem njemu – sodelavcu, pač pa moškemu, kar on je, ampak kot sem rekla, prej me on odbija kot privlači. Ampak dedec je pa vseen in ima nekaj kar jaz nimam. Ne morem si pomagat, tudi jaz imam hormone in potrebe, zato sem mu podlegla. Pa si tega ne želim, ker ima tudi on punco in če jo ima namen varat, naj jo, ampak jaz nočem biti tista. Torej – naj me pusti na miru. Tudi me je že povabil ven na kakšno pijačko, če bi si lagala, da s tega ne bo nič, bi že šla. Pa nisem in nočem, pa še kar vztraja in se trudi.