točno tako, dokler ljubiš, ne greš. a lahko ljubiš in ne dobiš vrnjeno ali zelo malo. kaj pa potem? ko pa so ljudje poročeni, je pa skoraj nemogoče kar jit, torej je lažje – trpet? sej ni lahko vse tole skup, itak sem prezelena, da bi jaz kaj in komu solila. ja, ni enostavno. sem imela fanta 3 leta, ki je imel zelo rad nogomet, pa tv, pa računalnik, do mene pa vse na hitr, na hojladri. kolikokrat sem ga prosila, da bi mal več časa, mal več higiene z njegove strani, ni blo posluha, ne pa ne. češ, kaj težiš. pa sva šparala denar, kupovala materiale, skupej živela, sveto mu je blo, da bova skupej za zmerej. nisem mogla več prenašat tega, da sem ob razvitem moškem nepotešena (jebi ga, ne morem proti naravi) in ignorirana. ko sem pa po nešteto prošnjah, začetih in nikoli nadaljevanih pogovorih, šla z drugim (takrat je ljubezen v meni usahnila dokončno, pred tem sva pa prakticirala sex nekako enkrat mesečno in to pri 22, 23 letih!!!), je razbil moje slike, uničil nekaj mojih stvari. ne vem, kaj si je predstavljal. da bom tako nadaljevala svoje življenje, ob moškem, ki me ne zadovolji, ki si niti ne potrudi načeti in poslušati en pogovor z mano, partnerko. sedanjemu fantu sem to povedala in tudi to, da če mi bo dolgčas, če me bo ignoriral, da me bo privlačil drugi in da mu bom to povedala, enako pričakujem od njega. kakorkoli, sem se naučila, da ne mislim stradat zato, ker sem vezana. to mi pripada in partner je menda tudi zato, da se pogovori, skuša rešiti stvari s tabo. in verjamem, da se takole, s pogovorm, naporom, da veliko rešit. pa brez zamere.