Botri so nekoč dejansko nosili več pomena kot ga dandanes. To so starši nekega otroka pred Bogom. in kot taki so nekoč skrbeli za otroke, če je bilo treba, jih šolali, ne le duhovno vodili. Bili so starši, ki so poskrbeli za otroka tako ali drugače.
Biti boter dandanes pa je nekaj, vsaj meni se pogosto zdi, tako mimogrede, neka čast, ki te doleti, vendar se vanjo ne poglabljamo. Strinjam se s Skrbno (pa sem ateist, da me ne boste ošvrknili s čemerkoli), da bi morali biti botri tisti, ki so pač pred bogom, pred katerim jemljejo nase “starševstvo” za nekega otroka, znani in poznajo skrivnosti vere, v kateri prevzemajo to skrb za otrokovo dušo nase. Brez zakramentov je to težko. Ni pa nemogoče, ne trdim. Sama sem gotovo ena tistih, ki bere sveto pismo, ne zaradi vere (ker nisem krščena in sem pol luteranka po starih starših) kot inštitucije, pač pa zaradi naukov, ki so v njem. Prav tako berem svete knjige drugih ver. To so knjige globokih skrivnosti in modrosti.

Kaj smo od naše botrice dobili mi?
Zlat križec, ki v škatlici čaka na svojega nosilca (ga vsake toliko pogleda, poboža in ga pospravi), nekaj gotovine na računu, odprtem zanj in čestitko za god. Obenem pa še veliko ljubezni in naklonjenosti. Naša Botrica je tudi sicer družinska prijateljica in poslušati njo je kot poslušati glasbo. Zelo bogati vse nas.

Zakaj sem dala otroka krstiti, čeprav ne verujem? Verujem, vendar ne v inštitucijo, verjamem pa v neskočno silo (ki ni tako nečimrna, da bi se kregala z nami, ljudmi, kako ji je ime), ki poganja in nas napaja. Pa tudi varuje. Z ljudmi, ki so okoli nas in se nam včasih zdijo, da so angeli. Ter nas potiska v skušnjavo – z ljudmi, za katere se nam zazdi, da niso prav nič angelski, kvečjemu kaj drugega. In samim seboj, ki smo včasih to ali ono. Pomembno je le, kakšni smo na koncu.

T.