Včeraj sem brala odgovore (dokler Primož ni zbrisal). Pa saj ni prvič, da sem kaj takega brala, ampak ne morem si kaj, da ne bi še tole napisala, ker me ta nestrpnost res vedno tako zbode.
Zadnjih 5 let (do letošnje selitve v hiško) smo živeli v soseski, kjer je veliko socialnih” problemov. Torej ljudi brez služb, premoženja, bogatih staršev;-)…in drugih zadev ki ti omogočajo normalno življenje. Veliko ić-ev (če že uporabljamo ta izraz), pa veliko ne ić-ev.
Priznam, da mi je šlo tam marsikaj na živce. Na primer zavaljeni tipi srednjih let, ki so od zgodnjega jutra do poznega večera viseli na klopci pred blokom, zjutraj pljuvali in se praskali po jajcih, popoldne zapolnili s pirom in bentenjem čez vse živo in mrtvo. Za popestritev so si pripeljali katrco, nabili Ceco, da jo je pač morala poslušati vsa soseska…i-ći. Na primer ženska, nekaj čez trideset s tremi hčerami, ki so cele dneve posedale pred blokom, pomanjkljivo oblečene, ter prosile za kaj za pit. Ta ista ženska v sedmem mesecu nosečnosti, ki je vsako jutro pošteno nažgana sedela pred blokom in s sosedo bentila čez vse, živo in mrtvo. Nič -ić ampak recimo Novak se je pisala. Pa spet en -ić, ki je obvezno pustil vsak večer vrečko s smrdljivimi plenicami pred vrati v hodniku, ker je tako težko en štuk dol do smetnjaka. Pa gospod Jožko, ki je dvakrat do trikrat na teden prebutal svojo Natašo, pri tem pa na ves glas tulil prokleta kurba!
Priznam pa tudi, da mi je bilo veliko stvari všeč. Predvsem en kup -ić-ev in ne ić-ev, ki so zjutraj podarili dobro jutro, kak nasmeh, pridržali vrata, da sem šla z vozičkom mimo….da ne naštevam naprej.
Princip žita in plevela definitivno drži. Zato posploševanje ni na mestu. V nobenem primeru.

lp Andreja