Mislim, da sploh ni važno koliko otrok kdo ima. Zelo pomembno pa je, da smo do otrok ljubeči in (!) hkrati tudi strogi pri postavljanju ter držanju pravil. Vajin otroček je že dovolj velik, da razume določene stvari, da se mu postavi meje in pravila igre.
Jok iz bolečine, iz žalosti… je čisto nekaj drugega kot jok iz jeze, ali jok kot način izražanja želja, zahtev. Premisli, če je res vsak jok tako nedopusten, da ga je treba za vsako ceno hitro ustaviti.

Počasi ga začni navajati na to, da z jokom ne gre izražati svojih želja. Sedi pri njem ali naj bo v tvojem naročju in sprašuj, kaj bi rad. Če bo jokal, vseeno mirno vztrajaj in sprašuj. Slej ko prej bo prikimal na neko stvar. Pohvali ga, pobožaj ga, tudi če je zelo jezen. Nato mu povej, da ne rabi jokati, naj pove.
Če želja ne bo uresničljiva, mu povej zakaj je tako. Če bo spet jokal, ga potolaži. Nikar ne hiti uresničevati želje, za katero si mu prej povedala, da je ne boš uresničila.
Tole je šola na dolge proge. Veliko potrpežljivosti ti želim in vztrajnosti. Najprej pa seveda s partnerjem temeljito razčistita kaj in kako želita vzgajati. Da se ne bosta v svojih ravnanjih razlikovala, obvezno morata biti enotna. Če se o čem nekdo od vaju ne strinja, naj ne oporeka drugemu pred otrokom, pač pa pusti stvari kot so, prikima, kasneje pa se pogovorita.