Lepo je brat, kaj vse si starši želimo, da bi se nam uresničlo. Tudi sama si včasih rečem: to je bilo narobe, tega več ne smem početi. Sploh stvari, ki so jih nam počeli starši in jim jih še danes zamerimo.

Imam 15-letno najstnico, 7-letnega drugošolca in 14 dni staro štručko, tako da že kar imam kilometrine, a še vedno so stvari, za katere vem, da jih ne bi smela početi, a včasih ne morem drugače. V tistem trenutku pač ne morem drugače. Da ne bi kdo mislil, da jih pretepam ali kaj podobnega. Ne, a jezi me, da sem v službi vsa mirna, se zadržujem ipd (učim na OŠ), se trudim bit prijazna, potem pa pridem domov in tisto jezo, ki jo zadržujem v šoli, nehote stresem na otroka. Se zaderem, čeprav se ne bi rabla. Velikokrat sem si že rekla, da tega ne smem več početi, a je zelo težko. Se pa trudim.

Sploh pa se mi zdi, da je najpomembneje vzpostaviti takšen odnos z otrokom, da ve, da je ljubljen, da mu zaupaš, da ti on zaupa, da obstaja medsebojno spoštovanje in da se problemi (ki so pač neizbežni) rešujejo sproti. Prav vesela sem, da imava s hčerko tak odnos, da mi pove svoje misli, čeprav mi je včasih smešno poslušat najstniške probleme.

Naj vam zaobljube čim bolje uspevajo.