Se vam trem tudi jaz pridružujem – všeč so mi vrtni palčki! Seveda ne tisti veliki plastični, ki recimo jahajo prašiča ipd. (tisti so res grozni). Poznala sem model-mizarja, ki je imel privatno delavnico umetne obrti in je ročno izdeloval tudi vrtne lesene palčke. Bili so prekrasni! Doma smo imeli dva v skalnjaku, bila sta tako pravljična in sta burila mojo otroško domišljijo.
Žal je gospod že umrl in z njim vred tudi njegova delavnica.
Ravno zadnjič smo sosedje klepetali in smo sklenili, da bo vsak za svojo hišo kupil enega, takega bolj majhnega iz mavca ali lesa. Dobijo se v bližnji Avstriji in vsi niso čisto taki, no, kičasti…
Sicer pa je definicija kiča = zmazek, plaža
Vendar jaz vedno pravim: ni kič tisto, kar je nekomu silno pri srcu in ob pogledu nanj uživa.
Če samo pomislim kakšen kič je v trendu v modi, v glasbi itd. brrr – pa se nosi, posluša pa pozabi in pride drugo v modo itd. Tako je tudi s kičem.

Da si pridobiš okus in da znaš ločiti zrno od plev pa je seveda potrebna primerna vzgoja, prebiranje določene literature, obiskovanje umetniških razstav, koncertov in tudi veselje do vsega tega znanja in lepote.
Stavim, da ima kar vsak vrhunski umetnik doma kakšen drobec kiča – brez njega bi bilo življenje pusto…..
Največ ga je v “veselem decembru” ko vsi brez sramu uživaj(m)o v njem!