Oooo, hudo, če pomislim nazaj. Celo srednjo šolo me je metalo in vsa čast mami, da je tako herojsko prenašala. Šolo sem sicer delala s prav dobrim, ampak to ni bilo ovira, da ne bi špricala in raje visela v kafiču, kot v razredu. Drugače pa – doma naštudirano škripanje lesenih stopnic do potankosti, da sem ponoči vedela, na katero ne smem stopiti, da se ne bi starši zbudili, ha, ha. Zaljubljena kar naprej do ušes in še čez. Konec tretjega letnika sem se doma zlagala, da grem na končni izlet, v resnici pa ušla z družbo za en teden v Portorož,… Največja kriza je bila, ko sem pri 17. čez noč švercala fanta v sobo (drugače so vedeli za njega, a prespati mu pa niso pustili). Ko sva se ob 5. zbudila, da bi šel domov, pa zunaj sneg! Kako zdaj uiti iz hiše, da se ne bi videle stopinje, ko bi straši vstali? Čisto tiho je bil v moji sobi do 8. zjutraj, potem pa ritensko šel iz hiše kakšnih 100 m in prišel nazaj pozvonit na vrata – Dobro jutro, a je M. že vstala? In če mene vprašaš, so starši vse vedeli, vendar so mi hvala bogu toliko zaupali, da so vedeli, da ne bom počela kakšnih neumnosti s posledicami. Me je pa v celoti srečala pamet na faksu, kjer sem dobila res “zdravo” družbo, s katero smo skupaj vandrali po svetu, kitara in petje obvezno zraven, kartali cele noči, ko pa so bili izpiti, smo pa znali študirati cele noči.