Trenutek za razmisljanje
Prepričani smo, da bo naše življenje lepše, ko bomo poročeni, ko bomo imeli prvega otroka ali drugega. Potem smo razočarani, ker so naši otroci premajhni, zaradi tega ali onega menimo, da bo boljše, ko bodo odrasli. V nadaljevanju smo ogorčeni zaradi njihovega mladostniškega obnašanja. Prepričani smo, da bomo bolj srečni, ko bodo prebrodili to starost. Mislimo, da se bomo počutili bolje, ko bo naš partner rešil svoje probleme, ko bomo zamenjali avto, ko bomo šli na čudovite počitnice, ko ne bomo več prisiljeni delati. Toda, če ne bomo pričeli s polnim in srečnim življenjem zdaj, kdaj bomo? Vedno se moramo spopadati s težavami vseh vrst. Zato je potrebno sprejeti to realnost in se odločiti biti srečen, ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Alfred Souza pravi. »Zelo dolgo časa sem imel občutek, da se bo moje življenje kmalu začelo … pravo življenje! Toda vedno so bile ovire, ki jih je bilo potrebno premagati spotoma, nekaj nerešenega, nek posel, ki je zahteval še več časa, dolgovi, ki še niso bili poravnani. Potem bi se življenje začelo. Nazadnje sem razumel, da so bile te ovire življenje”.
Ta način zaznavanja stvari nam pomaga razumeti, da ne obstaja sredstvo, da smo srečni, ampak je sreča sredstvo. Posledično moramo okušati vsak trenutek našega življenja in okušajmo ga še bolj, če ga lahko delimo z nam drago osebo, z osebo zelo drago za preživljanje skupaj dragocenih trenutkov življenja. In spomnimo se, da čas ne čaka nikogar. Zato prenehajmo čakati, da bomo končali šolo, da se bomo vrnili v šolo, da bomo shujšali 5 kg, da se bomo zredili za 5 kg, da bomo imeli otroke, da jih bomo videli, ko bodo odšli od doma. Prenehajmo čakati, da bomo začeli delati, da bomo šli v pokoj, da se bomo poroči, ločili. Prenehajmo čakati petek zvečer, nedeljsko jutro, poletje, jesen ali zimo, da bomo imeli nov avto ali novo hišo. Prenehajmo čakati, da bomo zapustili to življenje, da se bomo ponovno rodili in se odločimo, da ni boljšega trenutka, da bi bili srečni kot je ta trenutek. Sreča in radosti življenja niso cilji, temveč eno potovanje. Misel za danes: delajmo, kot da ne potrebujemo denarja; imejmo radi, brez misli na to, da bomo lahko trpeli; plešimo, kot da nas nihče ne gleda.
Sedaj dobro razmisli in skušaj odgovoriti na ta vprašanja: 1 – Naštej 5 najbogatejših oseb na svetu. 2 – Imenuj 5 zadnjih zmagovalk tekmovanja Miss univerzum. 3 – Imenuj 10 dobitnikov Nobelovih nagrad. 4 – Imenuj 5 zadnjih zmagovalcev nagrade Oskar za najboljšega igralca ali igralko. Kako ti gre? Se spomniš redkih ali nobenega. Ne sekiraj se. Nihče od nas se ne spomni najboljših od včeraj. In aplavzi gredo, trofeje se zaprašijo … zmagovalci se pozabijo!
Sedaj odgovori na ta naslednja vprašanja: 1 – Naštej 3 profesorje, ki so ti pomagali pri tvojem formiranju. 2 – Navedi 3 prijatelje, ki so ti pomagali v težkih trenutkih. 3 – Misli na nekatere osebe, ki so povzročile, da si se počutil nekaj posebnega. 4 – Navedi 5 oseb, s katerimi preživljaš tvoj čas. Kako ti gre? Bolje? Osebe, ki zaznamujejo razliko v našem življenju, niso tiste z najboljšimi poverilnicami, z veliko denarja ali boljšimi nagradami. So tiste, ki jih skrbi zate, ki skrbijo zate, tiste, ki so na vsak način s tabo.
Razmislimo trenutek. Življenje je zelo kratko! Ti, na katerem seznamu si? Ne veš. Dovoli mi, da ti pomagam … nisi med slavnimi, vendar si med tistimi, ki se jih spomnim, da jim pošljem to sporočilo.
“Pred nekaj leti, na para olimpijskih igrah v Seattlu, je bilo devet atletov, vsi mentalno ali fizično prizadeti, pripravljenih na startni črti na 100 metrov. Ob strelu pištole so pričeli tekmovanje, ne vsi s tekom, toda z željo, da bi prišli na cilj in zmagali. Medtem, ko so tekli, je majhen deček padel na asfalt, naredil nekaj kozolcev in pričel jokati. Ostalih osem je slišalo fantka jokati. Upočasnili so in se obrnili. Ustavili so se in se vrnili nazaj … vsi. Neka deklica z Downovim sindromom se je usedla poleg njega in ga začela poljubljati in govoriti: »Se sedaj počutiš bolje?« Takrat se jih je vseh devet objelo in odšli so proti ciljni črti. Vsi na stadionu so vstali in ploskanje je trajalo nekaj minut. Ljudje, ki so bili prisotni, še vedno pripovedujejo zgodbo.
Zakaj? Ker v naši notranjosti vemo, da gre najvažnejša stvar v življenju onstran zmage za nas same. Pomembna stvar v tem življenju je pomagati drugim zmagati, tudi če to pomeni upočasniti in spremeniti naš tek.
“Ena svečka ne izgubi nič pri prižiganju druge svečke”.
“Zakaj? Ker v naši notranjosti vemo, da gre najvažnejša stvar v življenju onstran zmage za nas same. Pomembna stvar v tem življenju je pomagati drugim zmagati, tudi če to pomeni upočasniti in spremeniti naš tek.”
Če bi vsako jutro ta stavek prebrali, marsikatere gnusne in grozljive besede in dejanja ne bi izrekli, kaj šele storili.
Zalo lepo, Rok!!
LP
Točno tole sem rabila danes!!!
Hvala!
Pa upam, da bo vsaj zadnji odstavek prebral še kdo, ki meni, da prizadeti otroci in ljudje ne zaslužijo življenja.