kakšne ste bile pri
šestnajstih (sweet sixteen), uporniške, piflarke, čudakinje….in kateri dogodek se vam je najbolj vtisnil v spomin iz najstniških, norih let?
Jaz imam ogromno lepih trenutkov in pa tudi kakšen neprijeten, najbolj mi je pa ostalo v spominu, ko sem ponoči naskrivaj odšla (seveda brez vednosti staršev) na žurko.
Ko so vsi zaspali sem se lepo odtihotapila ven. Se naličila, zrihtala, lepo oblekla in šla v life. Prišla sem seveda domov ob kakšnih petih, ko so vsi spali, večkrat me je videl dedek, ki pa ni seveda nič rekel.
Dobili me pa niso nikoli.
Če bo moja mala kaj takega poskušala ….. ji bom že navila ušesa…
Prežagala rešetke na oknu in šla na žur…
Dolgo časa niso vedeli za prežagane rešetke… ko pa so zvedeli so bile najbolj nore zabave že mimo… Nikoli jih ne bom pozabila :)))) in mojih prihodov domov…
Mama v nedeljo ob 6 k maši, jaz pa čez okno nazaj… Upam, da bodo tudi moji otroci doživeli kaj tako lepo prepovedanega (brez posledic)… :)))))
Jaz sem se enkrat poškodovala, ker sem spet ušla in letela čez en travnik, kjer so imeli vrv za obešanje perila. Seveda sem ful pridirjala in se “ujela” v tisto vrv ravno pri očesu in se kar precej ranila.
Seveda nisem na tisto oko nekaj časa nič videla, AMPAk jaz sem potem vseeno šla na žur, čez nekaj ur je bilo že bolje. Saj pravim, mene pa res ni nič ustavilo.
Mami sem zjutraj rekla, da sem udarila na rob ostelje, ja pa res…
Meni se je “strgalo” šele pri 18ih letih. Kajti do 18. leta sem imela policijsko uro ob 22ih!!!
In sem se je kar držala.
Prvič sem bila v disku za 18. rojstni dan (to je bilo davnega leta 1979, ko večino vas še ni bilo na svetu oz. ste bile še v pleničkah).
Za tiste čase to ni bilo nič posebnega. Kajti marsikje si moral pokazati osebno izkaznico, da so te sploh spustili noter. Kaj šele, da bi kjerkoli naročil alkohol (kako hitro se je vse skupaj izrodilo :(((( ).
Imeli smo se SUPER!!!!
Nataša
Kaj posebej uporniška nisem bila, le 1x sem jo hudo zagodla. Stara 15 let, sem šla s svakom eno soboto popoldne po zdravila za sestro v dežurno lekarno, srečala simpatijo in prijatelje, ki naju je oba nagovoril, da gremo k njemu na kozarček. Od kozarčka smo presedlali v Li-ja, okoli 4h mahnili nazaj k njemu spat, zjutraj so imeli vsi razen mene mačka (ker sem v svojem življenju spila manj kot 1,5 litra alkohola), potem smo še kuhali kosilo, mene pa je bilo grozno strah kaj bo rekla mama in vem, da jo je grozno skrbelo. Žal simpatija ni imela telefona.Domov sem prikolovratila ob 18h v nedeljo in ko sem prestopila prag je priletela klofuta. Mama ni bila jezna ker me vso noč ni bilo (toliko mi je že zaupala), ampak jo je od skrbi skoraj pobralo.Očim je rekel, da me bodo dali v dom, pa je mama še njega skoraj nabila. Od takrat sem morala biti doma vsak dan ob 20h in še to sem lahko šla ven samo pred blok.Takrat sem imela zares srečo, da je mama polagala tapete, ker bi po moje drugače na meni zlomila kofolnico.
In zakaj sem šla s svakom po zdravila? Zato ker je le ta večkrat odlutal in ga ni bilo ves vikend, sestra pa je nujno rabila zdravila in jaz naj bi poskrbela, da greva samo do lekarne in takoj domov. Danes vem, da sem stvar totalno zajebala, takrat pa se mi ni zdelo tako hudo.
Seveda, tisti časi so bili najlepši, čeprav se še sama zgrozim kaj vse bi lahko šlo narobe.
Enkrat sem zvečer ob enajstih štopala in mi ustavi en tip (kakšnih 35 let) . Malo se pogovarjava in se meniva kam grem in reče, no tam sem pa jaz doma (in pokaže na eno osamljeno hišo kakšen kilometer izven ceste), reče, si grem po jakno, da me ne bo zeblo!
Jaz sem kar čutila vročino v glavo, ampak sem ostala čisto mirna in že razmišljala kaj mu bom storila, če se me pritakne(bilo me je malo več skupaj, pa še trenirala sem odbojko in nisem bila najbolj švoh). No in izkazalo se je, da je bil tip res tam doma in dobil jakno in sva šla naprej v diskoteko, kamor sem pač nameravala iti.
Vse se je lepo končalo, kaj pa če bi….. raje ne razmišljam preveč…
Mladost je namenjena spoznavanju in učenju na lastnih napakah… Tudi te nam krojijo naš značaj…
Vesela sem za vse napake in lumparije, ki sem jih ušpičila (ni jih bilo malo)… So me marskiaj naučile…
Da lahko zaradi materialne malenkosti zgubiš prijatelja…
In da z eno samo dobro zastavljeno besedo dobiš novega prijatelja…
In predvsem sem se naučila, da je ŽIVLJENJE ZABAVNO, če ga le znaš izkoristiti… In da LAHKO LJUBIŠ DRUGE, le če ceniš/ljubiš tudi SEBE…
LP od filozofskega (ta hip) Sloncka
Hm, prijetnih trenutkov še pa še. Ampak če me kdo vpraša, na kaj najprej pomislim – s prijateljico sva šli pri rosnih petnajstih med počitnicami popoldne pred zadružni dom, kjer se je zbirala mladina… Policijsko uro sem imela ob 20-h in ker me do takrat ni bilo doma, saj smo se začvekali, me je prišla mami iskat, me pred vsemi skloftala in odvlekla domov. Marsikdo se še zdaj, po skoraj 20 letih, tega spominja :-((
Tako da mi ni niti padlo na pamet, da bi se kdaj ponoči kam izmuznila, ker se verjetno to ne bi dobro končalo :((
Hmm, a sem imela samo jaz take starše malo bolj svobodnih nazorov kar se večernih izhodov tiče (sicer je obstajalo psihično mučenje na drugih področjih, a pustimo to stat)…
Zunaj sem bila pri 16 letih lahko do 21.00 ali 22.00 ure… Pa ni bilo zadosti, zgleda :)))
Uporniška.
Pobeg od doma pri 15-ih… Za en teden na morje s frendico.
Ampak sem mami pustila obvestilo naj se ne sekira, ker itak enkrat pridem nazaj…;-))
Ko sva se s frendico naveličali (beri: zmanjkalo je denarja), sva se vrnili in paradirali pred policijsko postajo gor in dol. Ker se naju nihče ni “am” vzel, sva se morali neslavno vrniti domov sami……:-(((((((((
