očka, ne morem drugega kot to da te pohvalim, ker si tako zelo dober mož, ker si tako požrtvovalen in toleranten do ženinega zamujanja. Tudi jaz sem zelo natančna glede tega in ne dovolim sebi in nikomur drugemu, da zamuja. Če tako nanese, takoj povem, da tega ne trpim in vsi do sedaj to upoštevajo, razen…moje sestrice, ki je menda rojena z akademsko četrtjo v glavi…Njej ne pomaga nobena prošnja, noben pogovor, nobena jeza – ona veselo zamuja in ji je eno figo mar, če se nam vsem “kravža”, ko jo čakamo. Čaka jo njen mož, ki je do neverjetnosti potrpežljiv in še nikoli ni povzdignil glasu ampak vedno samo milo priganja; čakajo jo otroci, čaka jo vsa vesoljna žlahta – obljubi, da pride, no, pride ampak vedno z zamudo, gre z zamudo, vstane z zamudo, skratka po pravici bi ji bilo ime Zamuda.
In te zamude niso 20 minut, so včasih kar ura, dve…Nihče od nas vseh ne zamuja niti minute samo ona. Ne pomaga nobena žavba – ona se nam samo čudi, kam neki se nam tako mudi…Sem kar živčna ko tole pišem, ne zamujanja NE prenesem!
Pozdrav očka in še enkrat – super si, samo red naredi (upam, da ti uspe!)