“Z leti sem dobila trdo kožo,” razlog za uspeh navaja mednarodna nogometna sodnica Aleksandra Česen

Domača scena, Fit, Lifestyle, Pogovor s kreativnim in uspešnim

“Težko je reči, kdo je bolj grob na zelenicah, nogometašice ali nogometaši. Vse je odvisno od naboja tekme, ter od samih igralk, tako ekipno kot individualno.”

Aleksandra Česen, mamica sedemletne Natalije kljub materinstvu in običajnim gospodinjskim obveznostim vedno najde čas za svojo veliko ljubezen, nogomet. Tridesetletna Gorenjka iz vasice Velesovo pri Cerkljah, pravi, da je nogomet del njenega življenja odkar pomni, zanj jo je navdušil oče David, ki je bil njen prvi trener. Za trdo delo in vztrajnost je bila pred leti nagrajena z nadvse odgovornim položajem mednarodne sodnice pri svetovni nogometni organizaciji FIFA.

Njena želja, da bi nastopala na igrišču, je bila tako velika, da jo je oče vključil v fantovsko skupino. Skupaj so trenirali do njene pubertete, ker pa mešanje spolov v najstniških ekipah ni bilo najbolj zaželeno, je Aleksandrin oče dejal:

“Če pripelješ dovolj deklet, ki jih zanima igranje nogometa, bomo naredili žensko ekipo.”

Tedaj 13-letna Aleksandra se je hitro ‘obrnila’ in s pomočjo prijateljice zbrala še deset nogometnih navdušenk – tako so se leta 1999 začeli treningi ženskega nogometnega ‘moštva’, ki jih v Sloveniji tiste čase ni bilo ravno veliko. Že dve leti zatem so se vključile v prvo ligo in začele resno trenirati. Čeprav rezultati sprva še niso bili vrhunski, so vztrajale – tako zaradi ‘fuzbala’, kot zaradi medsebojnega prijateljstva.

Aleksandra je torej nastopala za domači klub in za žensko nogometno reprezentanco, delila znanje z mladinkami kot trenerka deklet v starosti od 10 do 17 let, nato pa leta 2006 dobila povabilo za tečaj za sodnico pripravnico. Sledilo je odrekanje in trdo delo, toda sedem let zatem je Aleksandra postala mednarodna sodnica svetovne nogometne organizacije FIFA.

Pred njo je ta uspeh dosegla samo ena Slovenka, Tanja Subotič. Aleksandra opaža, da navijači na skoraj vseh tekmah včasih kar težko sprejmejo sodnikovo odločitev, če ni v prid ekipi, za katero navijajo, a obenem ugotavlja, da včasih njene odločitve sprejmejo z večjim spoštovanjem, kot odločitve moških kolegov sodnikov…

Tej zanimivi 30-letni Gorenjki, ki se ne ukvarja z najbolj običajnim ali tipično ‘ženskim’ poklicem, smo kajpada morali zastaviti nekaj vprašanj, na vsa je odgovorila iskreno ter brez zadrege. Spoznajte to dekle, ženo in mater, ki je strastno predana usnju nogometne žoge. Poiskali smo jo takoj zatem, ko smo objavili kolumno o tem, da se tudi ženske vse bolj spoznamo na nogomet, ki je v prejšnjih desetletjih kar nekako obveljal za ‘varovano moško trdnjavo’. O, časi so se še kako spremenili, se strinja tudi naša prijetna sogovornica!

Ženske se včasih pritožujemo, da je svet v resnici svet moških, da oni vodijo niti v zakulisju, tudi, kadar to ni očitno na prvi pogled. Tako je v svetu politike in gospodarstva, zanima nas, ali enako velja tudi za nogomet?

“Nogomet je generalno gledano še vedno moški svet pa vseeno se tudi to spreminja, oziroma se daje vedno več poudarka tudi na ženske…  odkar je UEFA začela poudarjati razvoj ženskega nogometa, se pozna to tudi na vseh federacijah, ravno tako pri naši.”

V poslovnem svetu sem slišala modrost, da mora ženska delati dvakrat več, da bi jo jemali pol tako resno kot moškega, kar je povezano seveda tudi s prvim vprašanjem. Prosim, povejte, ali se to nanaša tudi na nogomet ter funkcijo nogometne sodnice?

“Glede na to, da smo res maloštevilčne, smo bolj opažene in bolj na očeh marsikaterega akterja nogometne igre, zato imamo mogoče kdaj občutek, da se moramo še bolj izkazati kot moški kolegi… Sicer pa so pravila enaka za vse – od testov, fizičnih priprav do samega sojenja…”

Sodnica Aleksandra Česen (desno, z žogo v roki) skupaj s svojo nepogrešljivo pomočnico Petro Sever (Foto: NZS)

Katere besede najpogosteje slišite od igralcev na zelenici in kaj od občinstva, ki vas hodi gledat?

“Zelo različno od nivoja tekmovanja… Osebno imam izkušnje, da so mogoče nekateri kdaj bolj prizanesljivi do žensk, spet drugi gredo v drug ekstrem in imajo bolj ‘podle’ izjave kot za moške sodnike… sicer pa, če smo se odločile delovati v takem poslu s tako vlogo, je treba marsikaj vzeti v zakup – tako sem se z leti navadila tudi na vse opazke, takšne in drugačne.”

Čeprav se je zdel nogomet dolgo časa nedotakljiva trdnjava moških, so vanj že pred vrsto let vstopile ženske, ne le kot igralke, ampak tudi kot sodnice. Povejte nam, zakaj je to pravzaprav zelo dobra stvar.

“Ne vidim razloga, da ne bi tudi v nogometu nastopale ženske v različnih vlogah – menim, da se miselnost spreminja na vseh področjih in smo ženske vedno bolj dobrodošle na vseh področjih oziroma aktivnostih v svetu.”

Vas je nogomet zanimal že od malega? Prebrala sem vašo življenjsko zgodbo v intervjujih, ki ste jih dali že drugim medijem in dogodivščine z vašim očetom, ter nesramne pripombe moških (pa še Gorenjcev povrhu), da ‘ženska in še blond obenem nima kaj delati v fuzbalu’ – vas je to takrat prizadelo ali vam je le še bolj odebelilo kožo?

“Kot sem že dejala, z leti dobiš trdo kožo… Prizadelo me je v samem štartu, ampak sem se zavedala, da tako pač je, veliko ljudi reče marsikaj med samo tekmo (igralci, gledalci, uradne osebe,…). Ker sem spremljala očeta na njegovih tekmah, ko je bil še trener, ter kasneje delovala kot igralka, sem točno vedela kaj pričakovati… pa vseeno je za marsikoga to težko in je posledično marsikdo tudi zato opustil delovanje v vlogi sodnika.”

 

Morda ste tudi opazili, da na tribunah sedi in stoji ter navija vse več žensk, pa tudi kot gledalke TV prenosov nogometnih tekem smo vse bolj strastne in zagrizene, ko gre za spremljanje nogometa. Čemu bi pripisovali razloge za ta fenomen?

“Svet se razvija, ravno tako nogometni, torej smo ženske tudi sestavni del nogometa, od igralk, trenerk, sodnic do gledalk. Res pa je tudi, da se večina tekem in samih igralcev ogromno promovira po socialnih omrežjih – kar konec koncev prinese potem popularnost med ljudi.”

Ali menite, da so ženske igralke nogometa lahko na zelenicah prav tako grobe, kot moški igralci?

“Seveda, da so lahko. Tukaj pa mislim, da je težko reči, kdo je bolj grob. Vse je odvisno od naboja tekme, ter seveda od samih igralk – tako ekipno kot individualno.”

Kako velik del vašega življenja zavzema nogomet in kako se temu prilagajajo vaši domači? Zelo ste še mladi, zato me zanimajo vaši načrti za prihodnost – ali bodo (in na kakšen način) povezani z nogometom?

“Treniram 4-5-krat na teden, med sezono imam vsak vikend tekmo, na leto imamo seminarje, fizična testiranja, enkrat letno gremo na priprave v Turčijo za teden dni, potem so tu še tekme, ki se sodijo v tujini. Torej je nekaj odrekanja, vendar tako pač je, če želiš uspeti.

Ni težko, kadar je želja in volja, ter seveda prava podpora doma. Vedno pa poudarjam, da delam v podjetju z razumevajočimi nadrejenimi (kjer sem redno zaposlena), samo v dopoldanskem času (brez delovnih vikendov, praznikov), tako, da sem prisotna doma še vedno več kot marsikateri, ki dela recimo dvoizmensko delo (treniram recimo pred službo ali zvečer, ko gre hčerka že spat. Velikokrat pa mi dela družbo na treningih, ki jih opravim doma.

V tujini sodim veliko manj kot drugi kolegi sodniki. Vedno delujem tako – ker sem tudi vzgojena na tak način – da je družina vedno na prvem mestu.

Podpora doma je sicer verjetno pomembna vsem, ki se ukvarjajo s takimi in podobnimi posli: starša Darja in David me podpirata od prvega dne in brez njiju ne bi bila tam, kjer sem. Hčerka Natalija in fant Tim pa ravno tako točno vesta, koliko mi pomeni sojenje in me vedno podpirata, ter sta moja največja navijača. Podpora domačih mi največ pomeni.”

Radi bi slišali vašo oceno, na kakšni razvojni ravni je trenutno slovenska ženska nogometna liga.

“Sama sem začela igrati v 1. SŽNL leta 2000 in če primerjam ligo sedaj in takrat, se je ogromno spremenilo. Zelo smo napredovali v vseh pogledih – od organiziranosti klubov, igralk, trenerjev, uradnih oseb… iz leta v leto je liga boljša, močnejša, bolj gledljiva. Potrebujemo še veliko, da se približamo Angliji ali Nemčiji, pa vendar smo na pravi poti!”

Na listi sodnic FIFA ste od leta 2014 – kako težko je bilo priti na ta seznam? Sodite tudi na tekmah moških ekip in v tujini, ne le doma?

“Začela sem soditi leta 2006, vendar sem bila v štartu pomočnica sodnika. Kasneje mi je bila dana priložnost, da se izkažem tudi v vlogi glavne sodnice, v kateri ostajam še danes. V Sloveniji ni veliko tovrstne konkurence, pa vseeno je toliko težje, ker ljudje še niso navajeni na ženske sodnice, treba je dobiti trdo kožo in se izkazati v moškem svetu.

Zato je včasih nekoliko težje sodnicam pripravnicam, ki iz tega razloga opustijo sojenje; sama imam zaenkrat dobre izkušnje (tako z vodilno delegacijo kot s samimi kolegi sodniki ter nasploh s sojenjem). Zavedam se, da se moram še veliko naučiti in se vedno veselim novih izzivov. Sodim tako na moških kot ženskih tekmah, vendar samo v Sloveniji.

V tujini velja nepisano pravilo, da sodijo ženske ženskam in moški moškim. Zaenkrat.”

Če želite odgovoriti – ali zasebno navijate za kakšnega od tujih klubov, katero moštvo se vam zdi  najbolj zrelo in zanimivo, je to Juventus, Manchester United, Barcelona, Manchester City, Bayern Muenchen, Real Madrid ali kateri drugi? Oziroma še bolje: katera liga vam je najljubša in jo spremljate kot zasebna gledalka – španska, angleška, italijanska, nemška…?

“Dopadejo se mi večinoma vse omenjene lige, saj je vsaka po svoje zanimiva. Ogledam si tako tekme La lige, kot tekme Premier lige, do italijanske Serie A. Seveda pa ne zamudim naših tekem prve nogometne lige. Predvsem se osredotočim na različne situacije, reakcije igralcev, posledično sodnikov, ter si tudi pri samem ogledu želim česa naučiti, kar kasneje lahko udejanim v praksi.”

Za konec še malo bolj navihano vprašanje: moški igralci superzvezdniki so znani po svoji nečimrnosti, zlasti pa po nenavadnem ‘fetišu’ na skrbno urejene in vedno znova drugače sfrizirane ali pobarvane pričeske: imajo morda tudi ženske nogometašice kakšen skrivni fetiš, ki ga ne poznamo ali ni tako očiten?

“Ne bi rekla, da imajo skrivne fetiše, ali pa jih ne opazim. Je pa res, da ko je z leti napredoval ženski nogomet in je veliko bolj izpostavljen medijem ter socialnim omrežjem, se igralke začno zavedati tega in tako kot igralci ne prepustijo videza naključju. Nič slabega ne vidim v tem, dokler je še vedno vse v okvirih pravil nogometne igre.”

 

 

Fotografije: osebni arhiv Aleksandre Česen in arhiv NZS


Naročite se na e-novice


Dovoljujem, da mi na zgoraj navedeni naslov pošiljate elektronska sporočila. Politika varstva osebnih podatkov.

Dovoljujem analitiko prikazov in klikov na povezave v prejetih sporočilih.

Sledite nam