fbpx

Sara: Takšna so razmerja danes

Blog, Zanimivosti

Živeti svoje življenje v 140 znakih, petih drugih prijateljskih potrdil in v zmrznjenih filtriranih slikah.

 

Ne dolgo nazaj sem na spletu zasledila članek o današnjih odnosih oz. zvezah, ki me je resnično ganil. Ganil zato, ker sem se začela zavedati, da nikoli več ne bo tistih časov, ko so se ljudje spoznali, se zaljubili in ostali skupaj do konca svojih dni. Časov iz katerih so moji starši, ki ostajajo skupaj ne glede na kaj. Za nas mlade bo vedno težje najti, začutiti in izkusiti tisto pravo ljubezen in po raziskavah sodeč bo vedno več samskih ljudi. Ta članek sem si drznila prevesti v naš jezik, zato, da se tega začnete zavedati tudi vi in morda rešite vajin odnos in pripomorete k rešitvi odnosa nekoga drugega.

Danes se ne ustalimo. V tem ne vidimo smisla, ker nam vedno pravijo, da obstaja še veliko rib v morju. Človeško bitje si lahko “naročimo” na enak način kot hitro hrano na dom. Mislimo, da je trud sms za “dobro jutro” ali “lahko noč”. Pravimo, da je romantika mrtva, ker morda je, ali pa bi jo morali le izumiti na novo. Morda je romantika v naši moderni dobi to, da odložiš telefon za toliko časa, da si pogledata v oči pri večerji. Morda je romanca še vedno tu, samo ne vemo več kako izgleda.

Ko se odločimo – če se ustalimo – nam še vedno eno oko tava po možnostih. Naše možnosti nas ubijajo. Mislimo, da izbira nekaj pomeni. Mislimo, da več možnosti kot imamo, bolje je. Ne vidimo kdo je pred našimi očmi in prosi za našo ljubezen in si želi biti ljubljen, saj tega nihče več ne prosi. Hrepenimo po nečem kar še vedno verjamemo da obstaja. Še vedno iščemo naslednjo vznemirjenje, naslednji sunek razburjenja, naslednjo instant zadovoljstvo.

Če se ne moremo soočiti z demoni znotraj sebe in znotraj naših možganov, kako lahko pričakujemo, da bomo ljubili nekoga, tudi če ni enostavno? Obupamo. Odidemo. Vidimo brezmejni svet na način, ki ga generacije pred nami niso videle. Lahko odpremo nov zavihek, gledamo slike Portugalske, izvlečemo vizo in rezerviramo letalsko karto. Tega sicer ne počnemo, vendar lahko! Bistvo je, da vemo, da lahko, tudi če nimamo sredstev da to storimo. Vedno obstajajo druge možnosti. Odprite Facebook in si oglejte življenja drugih, ki bi jih lahko imeli. Oglejte si kraje, v katere vi ne potujete. Oglejte si življenja, ki ga vi ne živite. Oglejte si ljudi s katerimi se ne videvate. Sami sebe bombandiramo in se potem sprašujemo, zakaj smo nesrečni. Sprašujemo se, zakaj smo nezadovoljni. Sprašujemo se, zakaj nič ne traja in je vse tako brezupno. Ker nimamo pojma, kako videti svoje življenje takšno kot je, raje gledamo kakšno ni.

In tako je tudi z našimi partnerji. Recimo, da ste našli osebo, ki jo imate radi in ta oseba ima rada vas. Zveza. Intimnost. “Rad/a te imam”. Zvezo živimo za druge. Za zvezo povemo ljudem na Facebooku. Nalagamo skupne fotografije na Facebook in jih označimo z #midva. Vidva postaneta “vidva”. Ne objavljamo prepirov ob 3h zjutraj ali pa krvavo rdeče oči od solz, ki jih včasih prinese jok od prepira s partnerjem. Ne pišemo statusov o tem, kako nas njihova ljubezen do nas osvetljuje, ko se sami nimamo dovolj radi. Ne izgubljamo 140 znakov na Twitterju o tem, da bi pisali kako se nam zdi, da naša zveza propada. To ni tisto, kar delimo na socialnih omrežjih. Lepa slika. Srečen par. Popolna ljubezen.

In potem vidimo druge bleščeče in srečne pare ter začnemo primerjati. Smo emoji generacija. Generacija primerjav. Tekmovanje. Biti dovolj dober. Najboljši. Še nikoli nismo imeli toliko potrebe po tem, da bi svoje življenje prikazali kar se da polno in najboljše. Vlagamo, vlagamo, vlagamo in na koncu smo nesrečni. Nikoli ne bomo dovolj dobri, ker poskušamo doseči nekaj, kaj ne obstaja – iluzija. Taka življenja ne obstajajo. Ti odnosi ne obstajajo, ampak še vedno verjamemo v njih, ker jih vidimo na lastne oči. Želimo si jih in bomo nesrečni, dokler jih ne bomo dobili.

Tako se razidemo. Razidemo se, ker nismo dovolj dobri. Naša življenja niso dovolj dobra, naš odnos ni dovolj dober. Nekoga si “naročimo” na dom tako kot pico. In zopet se cikel ponovi. Smejkoti. Sporočila za “dobro jutro”. Intimnost. Skupni selfie. Bleščeč srečen par. Primerjave, primerjave, primerjave. Prepiri. Nekaj je narobe, vendar ne vemo kaj. Tako ne bo šlo več naprej. Potrebujemo nekaj drugega. Razidemo se. Še ena izgubljena ljubezen. Še eno pokopališče sijočih, srečnih selfijev.

Naslednji. Iskanje nekaj nedosegljivega. Naslednja točka. Naslednje zadovoljstvo. Živeti svoje življenje v 140 znakih, petih drugih prijateljskih potrdil, zmrznjene filtrirane slike, štiri minutni posnetki. Pozornost tukaj, pozornost tam. Tako kot iluzija. Obremenjujemo se z ustalitvijo. Želimo si nekaj, kar ni nič manj od bleščečega, filtriranega in srečnega življenja. Kaj je ustalitev? Ne vemo, ampak je nočemo, če ni popolno. Če ni ljubezen popolna. Če niso pogoji popolni.

Zavedajmo se, da si želimo laž – iluzijo. Želimo si telefonskih klicev. Želimo si videti obraz, ki ga ljubimo na telefonskem zaslonu. Želimo se upočasniti. Želimo preprostost. Želimo si življenje, ki ne potrebuje lajkov, komentarjev, retweetov ipd. Morda še ne vemo, da si to želimo, ampak vseeno si to želimo. Želimo si povezave, resnične povezave – strasti. Želimo si spoštovanja in resnične ljubezni, ki se gradi in ne bo zavržena zaradi nekoga drugega. Želimo si priti domov k ljubljeni osebi. Želimo si spočiti glavo na koncu našega življenja in vedeti, da smo živeli dobro življenje. To je tisto, kar si v resnici želimo, vendar še ne vemo. Vendar, to niso današnji odnosi. To ni današnja ljubezen.

Vir: Jamie Varon, thoughtcatalog.com

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Foto: Instagram


Naročite se na e-novice


Dovoljujem, da mi na zgoraj navedeni naslov pošiljate elektronska sporočila. Politika varstva osebnih podatkov.

Dovoljujem analitiko prikazov in klikov na povezave v prejetih sporočilih.

Sledite nam