Pravi pomen Božiča, oziroma, zakaj si ga moramo narediti po svoje!

Dogodki, Dogodki, Lifestyle, Odnosi, Prva stran, trend, Zanimivosti

Manj cirkusa, kot zganjamo okoli tega praznika in manj, kot imamo v zvezi z njim pričakovanj, manj smo razočarani.

Kdor ni ljubitelj rdeče barve, bi se moral danes izogniti odpiranju družbenih medijev, kot so Facebook, Instagram, Snapchat ali celo ‘intelektualnejši’ Twitter, kajti verjetnost, da vam bo naravnost v obraz skočil Božiček in bolj ali manj kičasta razglednica/voščilo za božične praznike, je milijon proti ena. Skratka, verjetnostni račun bi se izšel.

Morda se med voščili znajde tudi kakšna osebna čestitka, pri kateri že zaradi tona pisanja natanko vemo, da je bila mišljena iskreno in namenjena prav nam, večina pa jih je bolj ‘počez’, zaradi družbene konvencije oziroma kolektivnega duha Božiča, ki se je naselil med vse, ne glede na to, ali verjamejo v Božjega sina oziroma njegovo rojstvo na prav ta dan pred 2017 leti.

Komur gre kombinacija rdeče, zlate in zelene na živce, naj se torej danes vzdrži ogledovanja podob srečnih družin in smrečic ter se poglobi v bistvo duha tega praznika. Ta ni v tekmovanju hitrorokega razkazovanja velikih in malo manjših smrečic in jelk, bolj ali manj kičasto okrašenih, niti v instagramiranju bogato obložene praznične mize, ki se šibi pod težo okusnih jedi.

Pravi pomen božiča je v njegovi skromnosti in intimnosti. Najsi smo verni ali tudi ne, spomnimo se, da se Jezus ni rodil pod zlato-srebrno-rdečo zeleno jelko, ampak v nekem hlevu v od puščavskega peska zaprašenem Betlehemu, v precej toplejši klimi, kot je slovenska zima.

Njegova starša sta bila izgnanca, tako rekoč migranta, ki ju kljub temu, da je bila Marija visoko noseča, niso marali sprejeti čez noč nikjer, še v gostišču ni bilo prostora, pa sta se zatekla v hlev z živalmi. Skromnost jaslic, intimnost dogodka, kot je rojstvo nekemu paru, ki sta se imenovala Jožef in Marija, nazorno priča o tem, v kaj se je v samo petih, šestih desetletjih po 2. svetovni vojni spremenil praznik.

Nekateri bi dejali, da se je izpridil, drugi bi uporabili besedo skomercializiral. Da je rdeča postala barva božiča in Božička šele od Coca-Cole naprej, pa je jasno prav vsakemu, ki zna uporabljati spletni brskalnik. V čem je torej pomen Božiča in praznikov, ki so pred nami? V pretiravanju, v tekmovanju z znanci, virtualnimi prijatelji ali v dokazovanju – komu? Sebi, drugim?

Zaradi neke vrste pritiska, ki se vselej ustvari okoli tega časa, mi je zadnje tedne najbolj všeč reklama nekega trgovskega podjetja, ki, na pamet in po spominu, pravi nekako tako: kdo bo govoril, kakšne praznike bi morali imeti, naredimo si jih po svoje!

Točno to je po mojem bistvo praznikov: da si jih naredimo po svoje in ta oglas se mi zato zdi zadetek v polno. Praznik je lahko vsako leto drugačen, zakaj tudi ne. Kje piše, kakšen bi moral biti? Božičev sem doživela že kar nekaj in med seboj so bili zelo različni. Kakšen je bil razkošen, naslednji skromen. Na kakšnega od njih sem se napokala jedi, da sem komaj dihala, čez nekaj let sem na ta dan jedla kot vsak dan ali še manj.

Prišlo je leto, ko sem navijala božične pesmi s spletnega radia, pa leto, ko sem obsedela v tišini in zrla v plamen sveče. Bili so božiči z ogromnimi jelkami, da sem jo komaj zvlekla v sobo, bliskale so se lučke iz vsakega kota, pa tudi dva božiča brez ene smrekove veje ali okraska v stanovanju. Imela sem božiče, ko me je razganjalo od ljubezni do sveta in do bližnjega, pa tudi taki, na katere nisem imela vpliva in mi ga je kakšen osebek temeljito pokvaril ter za nekaj let vzel vsakršno veselje do praznovanje tega dneva. Božiče, ko sem prejemala in dajala darila, pa tudi božiči brez enega samega.

Bili so božični dnevi, ki sem jih preživela sam(sk)a, a s prav lepo okrašeno smrečico in s popolnim mirom in zadovoljstvom v srcu, pa tudi božiči v dvoje ali z mislijo na nekoga, ki so bili polni stresa, zamere in gneva. No, stres je še zlasti ena od stvari, ki rade pokvarijo praznike, zato naj ga bo čim manj. V maniri novodobne generacije, ki poje ali piše ‘Uzem’ si ga lagano’ ali, kot smo dejali včasih mi: ‘vzem’ si ga na izi’.

Manj cirkusa, kot zganjamo okoli tega praznika in manj, kot imamo v zvezi z njim pričakovanj, manj smo razočarani, oziroma sploh nismo, kajti nazadnje ugotovimo, da gre samo za še en dan, tak, kot vsak (če odštejemo, da so trgovine zaprte), ki si ga lahko naredimo ‘po svoje’ in bolj ali manj prijetnega. Povsem netekmovalno lahko sedimo zraven smrečice in imamo radi svoje domače ali pa se z ali brez smrečice v dnevni sobi odpravimo na svež zrak, gledat in duhat prave smreke, v gozd, na sonce, v naravo.

Točno tak je moj božič. Čaka me sprehod v naravo, za kosilo pa čisto običajna, a tako zelo blagodejna ‘domača’, krepka ‘kmečka’ hrana – pečenice in zelje. Šampanjec pa lahko odprem točno takrat, ko se mi zljubi, katerikoli dan v tednu. Z leti sem se otresla pritiskov in pričakovanj, praznike sem si naredila po svoje. Tudi vi si jih dajte in naj se (božični) dan konča z lepimi spomini. Če pa do koga gojite zamero ali jezo, je tudi božični dan čudovita priložnost, da tistemu, ki vam je naredil krivico, odpustite. Zaradi svojega miru.

 

Foto: Crystal Stokes photography, Reader’s Digest, Central Florida Post, The LifestyleCafe, Noblemindset


Naročite se na e-novice


Dovoljujem, da mi na zgoraj navedeni naslov pošiljate elektronska sporočila. Politika varstva osebnih podatkov.

Dovoljujem analitiko prikazov in klikov na povezave v prejetih sporočilih.

Sledite nam