fbpx

»Potrebovala sem zlata vreden oddih.«

Izbor urednice, Lifestyle, Novice

V današnjem času, ko nam dnevi minevajo, kot včasih tedni in ure, kot dnevi, sem se v past nenehnega dela ujela tudi sama.

Pred časom sem sprejela poslovni izziv, katerega sem se resnično veselila in je bil čisto drugačne narave kot delo, ki ga opravljam kot odgovorna urednica spletne strani Style.Over.Net.

Želela sem razširiti svoja znanja ter predvsem dokazati sama sebi, da sem sposobna zdržati pritiske in napore, pri tem pa ohraniti trezno glavo, ne glede na situacijo, v kateri bi se lahko znašla.

Drugo polovico septembra, cel oktober in november sem bila praktično 18 ur na nogah, jedla in spala, kadar sem imela čas (in še takrat s telefonom v roki :-)) … da, to je bil čas lokalnih volitev in bila sem del ekipe aktualnega župana, ki se je potegoval za svoj peti mandat.

Tedni so minevali, kampanja je postajala vse bolj resna in ostra, jaz pa sem (priznam) začela razmišljati o nujno potrebnem oddihu, saj sem bila že v stanju, ko nisem potrebovala niti hrane, pijače ali spanca. Pa naj še kdo reče, da je delo strokovnjaka za odnose z javnostmi lahko. Konec oktobra sem praznovala tudi rojstni dan in, ko sem razmišljala, kako bi ga preživela, mi je šla po glavi samo ena stvar: oddih, tudi če samo za en dan. Oddih, vreden več kot zlato.

Spominjam se dneva, najbrž je bilo o enem izmed soočenj županskih kandidatov, ko sem poklicala svojo hčer in jo povabila na praznovanje rojstnega dneva v slovenski kraj Škalce pri Slovenskih Konjicah, ki ga  še nisva obiskali.

Najina končna destinacija je bila izjemna lokacija, ležeča med škalskimi vinogradi, s pravljičnim imenom Zlati grič. S soncem obsijan oktobrski dan sva izkoristili do zadnjega trenutka, zato sva se med potjo ustavili v zelo posebnem kraju. Ko sva zapustili avtocesto, naju je pot peljala skozi vas Žiče in nato skozi dolino svetega Janeza do skrivnostne Žičke kartuzije.

V tej odmaknjeni in tesni dolinici si je takratni lastnik tega posestva, štajerski mejni grof Otakar III., okrog leta 1155 zadal nalogo, da ustanovi domovanje menihov iz Velike kartuzije na Francoskem. Ti so po prihodu leta 1160 pričeli z izgradnjo večine poslopij, sprva lesenih, kasneje pa povsem zidanih. V 15. stoletju je nastalo še poslopje sedanjega Gastuža, danes ene najstarejših še delujočih gostiln v Srednji Evropi.

Seveda sva si na jesenskem soncu, ki naju je še kako toplo božalo, privoščili kavo, nato pa sva se odpravili proti bližnjim, s trto obdanim, pobočjem. Rumenkasto obarvani listi trt so dajali videz zlata in pomislila sem, da imena Zlati grič res ne bi mogli bolje izbrati.

Čisto blizu znamenite in v tej pokrajini najsodobnejše vinske kleti, golfskega igrišča ter Gostilne Grič, stoji Vinogradniški dvorec, urejen v hišo z apartmaji, v katerih je čutiti pravo harmonijo miru in narave, da o razgledih ne govorim … ljubki grički, posejani z vinskimi trtami, so mi v trenutku prinesli, več kot potreben duševni mir, hkrati pa so bili prava paša za oči.

Pogled se mi je ustavil na prekrasni vinski kleti, ki je zelo posebna tudi zaradi svoje arhitekture in je zelo specifična. 3.500 m2 velik objekt je namreč umeščen pod zemljo in se zliva s krajino, ki ga obdaja, strehe pa so zatravljene in zasajene. V naravi so vidni le posamezni fasadni elementi, ki se izvirno vključujejo v obstoječo vinogradniško krajino.

Tam ustvarjajo odlična vina, ki sem jih poznala že prej, navdušujejo pa tudi s tremi večkrat nagrajenimi peninami – Konjiška penina Rosé, Konjiška penina Bela in Konjiško penina Vintage (non dosage) –, ki po klasični šampanjski metodi najmanj dve leti na kvasovkah zorijo v Otokarjevi vinski kleti v že omenjeni Žički kartuziji.


Konjiška penina Rosé


Tako kot je bil pravljično obarvan dan, se je pravljično začel tudi večer, zahvaljujoč Gostilni Grič ter njihovi izjemni kulinarični ponudbi, da o vinski karti (seveda iz Vinske kleti Zlati grič) ne izgubljamo besed. Z izjemnim 4 hodnim degustacijskim menijem ter spremljajoči vinski ponudbi, so najine brbončice razvajali v nedogled in moram priznati, da prav nič ne zaostajajo za restavracijami, ki nosijo zveneča imena.

Če so me navdušili s kombinacijo polenovke, ohrovta in peteršilja za glavno jed, me je brez besed pustila sladica, kombinacija pese in čokolade … Na videz nezdružljivo, vendar v Gostilni Grič znajo skombinirati tudi to. In če sem iskrena je Gostilna Grič v nečem pravi prvak … v prijaznosti in gostoljubnosti osebja, kar je dodalo celotni kulinarični dogodivščini še dodaten pečat.

Žal je najin izlet med zlato obarvane vinske griče trajal čisto prekratko in vendar, ravno prav dolgo, da lahko rečem, da je bil to oddih zlata vreden in da se bom na Zlati grič še vrnila … naslednjič z opremo za golf!

Foto: osebni arhiv, Zlati grič


Naročite se na e-novice


Dovoljujem, da mi na zgoraj navedeni naslov pošiljate elektronska sporočila. Politika varstva osebnih podatkov.

Dovoljujem analitiko prikazov in klikov na povezave v prejetih sporočilih.

Sledite nam