fbpx

Ne nasedajte ‘gurujem’, ki ponujajo hitre rešitve

Lifestyle, Odnosi, slider

Nesrečni, depresivni, večno zaskrbljeni in predvsem taki, ki ne zaupajo vase, so lahek plen novodobnih ‘mojstrov duhovnosti’.

Včasih pridemo do točke, ko ne vemo, kako naprej. Smo v slepi ulici, kar je predvsem posledica naših slabih odločitev v preteklosti, nekoliko pa so k napačni smeri prispevale, recimo temu tako, tudi neugodne okoliščine. Ker nimamo pravih idej, oziroma se naši miselni procesi vedno znova ‘zaciklajo’ v nekonstruktivno, se zatekamo po nasvete k prijateljem in znancem, ti pa naših težav seveda ne morejo rešiti, niti jih niso dolžni.

Ko še to torej odpove, in na neki točki zagotovo odpove, saj so pritoževanja in negativnosti vsi hitro siti, nastopi ‘priložnost’ za raznorazne samooklicane duhovne svetovalce, bioenergetike in guruje, ki vas želijo rešiti predvsem – vašega denarja. Ker smo narejeni tako, da se zaradi udobja radi zatekamo k instantnim rešitvam, lahko hitro pademo v past.

Prijateljica me je na neki točki slednjič prepričala, da sem šla k bioenergetiku, ki se je, glej no, kako priročno, nahajal kar v moji soseščini (to je pojasnila takole: vidiš, ni naključij!). Na dvorišču pred njegovo hišo so se drenjali avtomobili z registrskimi oznakami iz vse Slovenije, v kleti je bilo na ozkem hodniku podobno čakalnici pri zdravniku. Za vsak primer ima ‘zaposlenih’ še nekaj pomočnikov. Navednice zato, ker še sam nima ne d.o.o.-ja ne s.p.-ja, le kdo bi odvajal davke, pardon, energijo (denar je namreč energija, to vseeno vemo) pogoltni, nenasitni državi.

Po pravici povedano me je prijateljica kar dolgo prepričevala, preden sem se vdala. Samooklicanega bionergetika sem namreč poguglala in ugotovila, da se nahaja (iz časov, ko je s.p. še imel, a so mu tekoči račun zaradi nepokritih terjatev zaprli, podjetje pa je potem očitno dal na kant) na nič kaj laskavem seznamu neplačnikov. Teh je bilo več, ni šlo za eno zadevo. Prijateljica me je mirila, da na tej osnovi res ne smem ocenjevati človeka, pa sem pogledala še njegov Facebook profil, kjer se je na fotografijah razkazoval v polo majicah finih blagovnih znamk. Hm, za upnike ni denarja, za razkošen življenjski slog (z družino na morju, na jahti, ob dobri večerji in pijači) pa se najde.

Pa vseeno, prijateljica me je pomirila, da tudi to ni merodajno in naj se končno naučim zaupati. Ne videzu, ampak ljudem. Bolj zaradi nje kot zaradi sebe sem človeku dala priložnost. Ko sem prišla na vrsto, me je spravil na kavč v horizontalo, izprašal me je vse, za kar naj bi intuitivno ali preko kaj vem kakšne duhovne povezave ‘uganil’ o meni, potem mi je naročil, naj v mislih ponavljam tri stavke, medtem, ko mu je v 20 minutah, kar sem morala imeti zaprte oči in mi je medtem baje ‘dovajal energijo’, ves čas glasno zvonil telefon. Med meditacijo se je opravičeval, češ da je povpraševanje po njegovih uslugah tako veliko, da se res mora javiti, če ne, ‘gre to mimo’, na srečo sem se že zaradi ležanja na kavču počutila povsem mirno in me ni nič motilo.

Plačati bi morala po seansi, ki jo je prekinjalo še trkanje na vrata in njegovi izhodi. ‘Kolikor čutim, da je prav’, no, plačala nisem nič, najbrž je bil glavna ovira spet tisti nesrečni ego, o katerem radi razpredajo sodobni guruji, tokrat užaljen, ker se mi ‘zdravilec’ ni posvetil niti 25-odstotno, kaj šele sto odstotno.

Le kam iz labirinta težav?

Kasneje sem se na ta naslov vseeno še vrnila, saj takrat nismo opravili vsega: priporočeno mi je bilo, naj me pogleda njegov sodelavec, ki ima uvid v vsa nekdanja življenja in bo razpoznal vzroke, karmične in še kakšne, zakaj se mi dogaja toliko slabega naenkrat. Dotični sodelavec se je tistega dne kopal v znoju, toliko strank je moral obdelati, zato sem prišla nazaj čez dober mesec dni.

V prostoru, kjer je delal, so bile težke vonjave, po znoju in nemara tudi obupu tistih, ki hodijo po instant rešitve od vrat do vrat. Na mojo kratko, a tehtno pritožbo, da bi kazalo malo prezračiti tisto malo podkleteno izbo, je le spustil noter nekaj zraka in dramatično poudaril: ni čudno, da smrdi, pri njemu sta bili prej tujki, klicali so duhove, njun brat je umrl v neki nesreči v neznanih okoliščinah in izkazalo se je – v njegovih videnjih – da se je le-ta zaletel z avtom v drevo, vse do danes je bil njegov duh, lej si ga no, ujet v to drevo! Seveda, izbezal ga je ven in sedaj ta duh osvobojen končno lahko v miru plava po astralnih dolžinah ter širinah našega vesolja…

Življenje je v resnici binarno, 1 ali 0. Lahko mu rečemo ‘Da’ ali ‘Ne’. Odločitev je naša.

Zgodba je bila tako neverjetna, da bi najraje občudujoče zažvižgala. Namesto tega sem kmalu spet ležala na istem kavču in si mela roke v pričakovanju, kako me bo videc prebral… za začetek bo razložil vse, kaj sem in kaj nisem v tem življenju, potem pa bova šla še v kakšnega pred tem. Namesto tega me je več kot pol ure spraševal to, kar naj bi ‘videl’ sam od sebe, tako da sem razočarana obmolklnila. Kar je sledilo, je bilo zgolj še ugibanje. Imam sina? Ne? Nobenih otrok, sploh? No, pa bi ga morala imeti, je trmaril. In to sina, pa z nekim Sašotom. Sašo? Kaj res ne poznam prav nobenega Sašota? Aha, potem pa je Aleksander. Ja, zagotovo. On to vidi. Sašo, Aleksander, eno in isto. Bistvo je, da sva sorodni duši in poznava se iz Rima, kjer sva nekoč živela istočasno, pač v enem od prejšnjih življenj. Da. On to vidi, zagotovo. Slika v njegovi glavi je močna in jasna. Aleksander, jaz in Rim. Pa neka figura, najbrž materinska, ki se je zoperstavila najini sreči.

Ker je zadnjih deset minut nestrpno gledal na uro, sem ga odrešila kar sama in domnevnega vidca nevidnega sveta prepustila novi stranki. Ta je takoj poudarila, da bosta tokrat morala imeti malce krajšo, a intenzivno seanso, kajti že čez slabo uro je dogovorjena nekje drugje. Vljudno sem se pozanimala, kam jo vodi pot in izvedela, da do še enega bioenergetika in na še eno seanso. Čez prozorno tkanino torbice so se videli 20-evrski bankovci, ki bodo kmalu pristali v rokah najprej enega, preostanek še v rokah drugega zdravilca.

Na mizi so se veselo valjali neobdavčeni bankovci različnih vrednosti, nekateri nonšalantno potisnjeni pod žepni koledar, drugi so kukali iz predala, med pogovorom jih je le zbral na kupček in pospravil. Ponovno sem se zalotila, da bi od občudovanja najraje zažvižgala, vendar tokrat od presenečenja, koliko ‘čistega’ zaslužka se lahko nabere v urici ali dveh. Malo je manjkalo, da se nisem še sama ponudila za asistentko in rezervno polagalko rok, če bi slučajno imeli več strank, kot bi jih zmogli obdelati. Zna biti, da bi bila korist obojestranska. Tudi tokrat se nisem obremenjevala s plačilom.

Za polno mero je le nekaj tednov zatem poskrbela informacija, da se je nekdanja najboljša prijateljica novinarka začela ukvarjati s podobnimi posli, le da precej bolj velikopotezno. Kako je prišla do denarja za naložbo, seveda ne pojasnjuje, ali je šlo za dediščino ali srečo pri igrah, le skrivnostno piše po družbenih omrežjih, da bojda lahko vsi živimo svoje sanje, če le hočemo in to na dotičnem tropskem otoku, kjer je s somišljenikom odprla duhovno središče, kamor se lahko zatečejo vsi, ki bi radi spoznali svoj resnični potencial.

Zastrigla sem z ušesi, tudi sama bi rada spoznala svoj potencial in nalogo, ki jo ima Življenje pripravljeno zame. Morda bi bila prava pot, da bi storila enako? Nesrečnim, zamorjenim in tavajočim dušam bi lahko pulila denar iz rok z instantno in lepo zvenečo duhovnostjo, pobrano iz knjig gurujev a’la Eckhart Tolle (ki, mimogrede, resnično svetuje marsikaj pravilnega, denimo življenje v sedanjem trenutku). A potem sem se spomnila, da gre v primeru prijateljice za osebo, ki je bila vse življenje tako lena, da je kar smrdela. Ne vem, ali je en sam članek oddala pravočasno, najraje je čas zabijala s posedanjem ob kavah (čez dan) in popivanjem v lokalih sumljivega slovesa (ponoči in do jutra), vstajala ni pred dvanajsto, do denarja pa je nekako vedno prišla, predvsem z izdatno pomočjo najožje družine.

Tudi danes zagovarja podobno – delati nam baje sploh ni treba, življenje je lahko ležanje na plaži in stvari je treba narediti šele, ‘ko tako začutimo’. S to mamljivo zvenečo filozofijo na prvi pogled ni nič narobe: le kdo si ne bi želel do smrti biti svoboden, plavati v morju, jesti dobro hrano in se zabavati ali celo kaj narediti, ko bi se tako pač počutil. A le kdo bi dostavljal pošto? Kdo bi skrbel za računalniške strežnike, kdo bi želel prostovoljno deset ur sedeti v klicnem centru, raznašati pice, ali stati za tekočim trakom in pakirati zamrznjene repke kozic? Kdo bi sčistil kanalizacijske jaške, kdo vozil avtobuse in skrbel za vzdrževanje podzemnih železnic, kdo bi v dveh turnusih skrbel za bolnike? Kako bi svet funkcioniral, in ali bi sploh lahko, če bi se osem milijard ljudi nenadoma odločilo, da se najraje zadržuje na plaži, dela pa točno takrat, ko ‘jih prime’? Najbrž ne bi šlo. Tak življenjski slog je namenjen peščici izbrancev, njej je, kdo ve zakaj, uspelo (vsaj za zdaj) priti do njega.

Ponovno sem ostrmela in dokončno dojela lekcijo, ki mi jo je poslalo Življenje in vztrajno prebiranje Tollejevih del v zadnjih mesecih. Vsak mora biti sam svoj guru. Življenje ni potica. Kaj šele zgolj samo hedonizem in zabava. Išči rešitve znotraj sebe in ne v drugih. Ne zanašaj se na nasvete nikogar, še tako ‘dobronamernega’. Ker so vsi odgovori že v tebi, le nemir moraš ustaviti, zadihati in dovoliti, da si, kar si. Potem ne bo več treba begati od enega guruja do drugega, kajti sami sebi smo najboljši guru in ko postanemo sami sebi najboljši prijatelj ter svetovalec, se stvari začnejo čudežno obračati na boljše. Pa še denar ostane v našem žepu.

 

Foto: Better Movement, Pinterest, Urubu, Healing.com, Forbes, The Business Insider


Naročite se na e-novice


Dovoljujem, da mi na zgoraj navedeni naslov pošiljate elektronska sporočila. Politika varstva osebnih podatkov.

Dovoljujem analitiko prikazov in klikov na povezave v prejetih sporočilih.

Sledite nam