Oblikovalka nakita Martina Lončar: „Všeč mi je jutranji ritual, ko si nadeneš nakit“

Oblikovalka nakita Martina Lončar: „Všeč mi je jutranji ritual, ko si nadeneš nakit“

MARTINA LONČAR JEWELLERY je izraz oblikovalkinega notranjega sveta, polnega protislovnih elementov: red in norost, resnobna lepota, srhljivost in veselje. Ti elementi njene podzavesti se izražajo skozi sodobno oblikovanje in tradicionalne tehnike izdelave, nakit pa je 100% Made in Italy.

Njen nakit bi lahko poimenovali koščki sodobnega razkošja, s katerimi ne želi izpostavljati le izdelave, temveč se osredotoči na kreativne ideje nasprotij: rafinirane materiale združuje s surovimi, norost notranjih mehanizmov skrije pod popolnimi in enostavnimi linijami, okraševanje draguljev se ji zdi marsikdaj odveč, saj jih razume kot samozadostno lepoto, ki jo imenuje lepota nepopolnosti. Edinstvenost postavlja pred popolnostjo.

Oblikovalka Martina Lončar, ki živi in ustvarja v Italiji, je svoje življenje zapisala oblikovanju nakita. V Ljubljani je študirala umetnostno zgodovino, v oblikovanju in izdelovanju nakita pa se je izpopolnjevala na najprestižnejših šolah  Milanu in v Firencah, kjer je sodelovala tudi z najbolj priznanimi draguljarji.

Od 14. do 19. decembra bo v kultnem ljubljanskem butiku Cliché predstavila svojo kolekcijo nakita MARTINA LONČAR JEWELLERY. Dan pred predstavitvijo smo se z njo srečali na klepetu.

Predstavljam si, da je želja po umetnosti, v vašem primeru po oblikovanju nakita, nuja in se v človeka naseli že ob rojstvu. Kako je bilo pri vas?

“Že v srednji šoli sem izdelovala nakit. Pri šestnajstih letih sem sodelovala s slovenskimi  oblikovalci, ki so študirali v tujini in imela svojo modno revijo v Ambasadi Gavioli. Med študijem umetnostne zgodovine v Ljubljani sem sodelovala s študenti modnega oblikovanja (NTF op. p.) in svoje izdelke predstavljala na njihovi končni reviji.

Po diplomi sem odšla na študij izdelovanja in oblikovanja nakita v Milano ter si pridobila strokovno izobrazbo. Splet okoliščin me je pripeljal v Firence, kjer sem bila sprejeta na izobraževanje. Po številnih izpopolnjevanjih sem se počutila dovolj samozavestno začeti svojo umetniško pot. V Firencah sem našla delavnico z mednarodno zasedbo oblikovalcev sodobnega umetniškega nakita, v kateri delam. Vedno več tudi razstavljam.”

Ste ena tistih slovenskih umetnic, ki ji je uspeh prinesla tujina. S čim merite uspeh?

“Ko sem se odločala o šolanju, v Sloveniji ni bilo tovrstnega študija, zato me je pot zanesla v tujino. Če lahko s svojim delom preživim, je to zame velik uspeh. Če me nekdo vpraša, kje lahko kupi moj nakit in mu odgovorim, da ga lahko dobi v Ljubljani, Benetkah in Firencah, menim, da mi gre dobro in da sem na pravi poti.”

Bi vas mikalo oblikovati za kakšno pomembno draguljarsko hišo?

“Zelo všeč mi je nemški draguljar Hemmerle iz Muenchna. Ugotovila pa sem, da mi s trdim delom lahko uspe okrepiti svojo blagovno znamko, zato niti nimam želje delati za nekoga drugega. Ne vem, zakaj bi se morala prilagajati stilu in željam nekoga drugega, če lahko s svojim delom preživim sama.”

Firence naj bi kot zibelka renesanse skozi svojo bogato umetniško zgodovino veljale za močno navdihujoče okolje. Kako je živeti in delati tam?

“Firence so gotovo zelo navdihujoče okolje. Tam je veliko šol oblikovanja nakita, tako klasičnih kot sodobnejših. Zdi se, kot da vsaka tretja oseba, ki jo srečaš v mestu, študira nekaj povezanega z oblikovanjem nakita. Tam je veliko lažje izdelovati nakit, saj imaš pri roki livarja, fasarja, lahko izbiram med mojstri, trgovinami z orodjem in materialom, ki ga potrebujem. Takšnih specializiranih trgovin v Sloveniji ni.”

Od kod navdih in ideja za Transformer, ogrlico, obesek in prstan v enem kosu?

“Kot študentka sem delala v Plečnikovi hiši in zelo so me navdihovale njegove rešitve pohištva. Zase je oblikoval stol, ki je lahko hkrati tudi omara in miza. Zelo me fascinira, da to obstaja v enem predmetu, kar sem poskusila aplicirati tudi v nakit. Kamorkoli grem, nezavedno srkam ideje, oblike. Ko sem oblikovala Srce sem raziskovala volumne, bila sem v  kiparskem obdobju. Od nekdaj me je zanimala mistika, študirala sem umetnostno zgodovino in nabožne podobe so mi bile vedno všeč.

Kasneje sem se bližje spoznala tudi s tehnologijo in oboje povezala. V Italiji je navada, da po bolezni v zahvalo v cerkev neseš okvirček s srcem iz pločevine ali srebra, nad katerim so zgoraj plameni in tudi to me je navdihnilo. Moje delo je tesno povezano tudi z mojim študijem.”

Vaš stil je zelo raznolik in težko opredeljiv…

“Moje kolekcije so zelo različne. Nekatere so namenjene vsakdanjemu življenju, pri čemer je temeljno, da lahko tak nakit lahko nosiš ves dan, ne sme te omejevati pri opravilih, ga ne čutiš in ne opaziš. Všeč mi je ritual, ko si zjutraj nadeneš nakit in to sem želela doseči tudi s kolekcijo Buongiorno principessa, ki je dobila ime po citatu iz filma Življenje je lepo. Ko si zjutraj nadeneš ta nakit, si sama sebi zaželiš ‘buongiorno principessa’ (dobro jutro princeska, op. p.) in se tako tudi počutiš.

Takšne kolekcije vedno izdelujem iz zlata ali srebra in dragih kamnov. Nekatere druge kolekcije pa so bolj ekscentrične oziroma ‘statement’ kosi. Gre za nakit s sporočilom, polnim simbolike prepletene z oblikovanjem.”

Vaš nakit je igriv in hkrati intimen. Verjamem, da ima tudi navidez najenostavnejša kolekcija močno in kompleksno sporočilo. Nam ga zaupate?

“Mislim, da je vsaki ženski vsaj malo všeč roza barva, čeprav si nekatere tega nočejo priznati, zato sem pri liniji Buongiorno principessa uporabila majhen roza safir. Všeč mi je, da ima nakit veliko različnih pomenov in trudim se pokazati tudi njegovo drugo stran, ki ne kriči po statusnem simbolu. Nekatere linije mojega nakita so namenjene le posameznici, ki ga nosi in se z njim ne postavlja pred drugimi. Rada imam zabaven nakit, da se ženske z mojim nakitom dobro počutijo in jim polepša dan.

Pri kolekciji Minimal sem nalašč skrila diamante, ki so drugemu skoraj neopazni, vidi jih predvsem oseba, ki prstan nosi. Rada se igram tudi z netradicionalnimi detajli, z načini zapiranja, zelo me zanimajo kamni, od sintetičnih do dragocenih in poskušam izpostaviti njihovo najboljšo stran.

Pogosto imam raje surove diamante kot brušene. Iščem novo možnost njihove oživitve. Všeč mi je tudi pokazati diamant, kakršnega najdemo v naravi.”

Kako se domislite imena kolekcij?

“Zanima me zelo veliko različnih stvari, od umetnosti, športa, narave… Če bi povezal vsa imena mojih kolekcij, bi me lahko razumel.”

Foto: Primož Lukežič, Olga Makarova in osebni arhiv