Kako preživeti sodobno ljubezen, ki nas na koncu ubije?

Kako preživeti sodobno ljubezen, ki nas na koncu ubije?

Ne verjamem v moderno obliko ljubezni (I don’t belive in a modern love) je pokojni velikan pop glasbe, David Bowie, pel že leta 1983, ko sem bila še otrok in me je od pubertete ločilo še nekaj let. Kdo bi si mislil, da bom kdaj padla v to čobodro in zmedo: moji starši so poročeni že krepkih 60 let in več, sama pa v labirintu sodobne ljubezni zlepa ne najdem nikogar, s katerim bi se ustalila in si lahko končno oddahnila ter zaklicala: To je sedaj do konca življenja!

In ne vem zakaj, ampak zdi se mi, da so krivi moški. In pika. Brez zamere. Pravzaprav so krive njihove mame, torej se moram korigirati: krive smo ženske same. Krive so matere, ki so sinove razvadile do te mere, da so nedonošenčki. Razvajeni smrkavci so celo pri 30-ih, 35-ih in 40-ih ali 45-ih letih, ko bi že zdavnaj morali biti pravi dedci, ne pa izgubljeni fanteti in pobalini, ki nalašč lomijo svoje obljube, si premišljajo iz sekunde v sekundo in serijsko ter malomarno uničujejo lepa ženska srca, kot da so ničvredne pločevinke…

Tudi FWB je na koncu koncev – razmerje. S posledicami.

In krivi so, spet, tudi moški! Namreč, njihovi očetje, ne samo matere. Kajti ti očetje so verjeli v konstrukt, ki se mu pravi permisivna vzgoja, in je iz moškega dela ljudstva, tudi slovenskega, naredila narod kroničnih pritoževalcev in neodgovornih usranetov, ki niso sposobni sprejeti odgovornosti niti za svoj lasten zajtrk, kaj šele za družino, žen(sk)o in ostale zaveze odraslega življenja. Kriva je (nenazadnje) tudi tista slovenska vlada, ki je pred leti ukinila splošno obveznost služenja vojaškega roka, ki je iz fantov naredilo prave, odgovorne moške, odrezane od vedno dosegljivega cuclja njihove matere! Konec vojaške obveznosti – konec moškosti. Največ, česar je večina sodobnih moških sposobnih, je to, da si nastavijo budilko za ob 6.45, spijejo kavo, gredo na veliko potrebo in se prazne glave ter črevesja odpeljejo proti službi, na cesti pa ‘mačistično’ preklinjajo vse druge voznike, kako da ne znajo voziti.

V dolgočasno službo hodijo zaradi pomanjkanja domišljije, kaj za vraga bi sploh počeli s svojim življenjem in ker je pač treba od nekod vleči plačo, da se ima za modne cunje in pir ali druge moške hobije, saj socialka preživetja pač ne omogoča. Svojo mladost vlečejo krepko v starost, medtem ko jim življenje dobesedno leze v maloro in kajpak letajo iz ene zveze v drugo in še tiste zveze niso sposobni imenovati s pravim izrazom: da gre torej za ZVEZO. Čeprav je imelo razmerje prav vse atribute resnosti in zavezanosti, se nato izgovarjajo, da je šlo samo za fuk, natepavanje in brezosebno izmenjavo telesnih tekočin, kar zapakirajo v najgrši izraz, kar sem jih kdaj slišala v življenju: prijatelji z ugodnostmi.

“Friends with benefits” aka “fuckbuddyji” aka “fukfrendi” – grše od tega ne gre, kajti vsako razmerje ima posledice in vsak mora nositi posledice svojih dejanj, čeprav bi novodobni moški odgovornost najraje prelagali na druge, še celo takrat, ko so poročeni. In da se izognejo morebitnim nesporazumom, nekateri vseeno premorejo toliko ‘poštenosti’, da ženski vnaprej zabrusijo opombo pod črto in ji skoraj po pravniško razložijo drobni tisk v slogu: “Ne vem sicer, kaj hočem, vem pa, česa nočem” (Kreten 1). Ali variacija na temo: “Trenutno nisem v fazi, ko bi si želel resnega razmerja” (Kreten 2). “Toliko težav imam sam s seboj, da sem sposoben samo za priložnostno zvezo” (Kreten 3).

Pod črto in brez drobnega tiska: ženske smo si v bistvu na koncu koncev res same krive. Ker pristajamo na manj. Ker svoje mednožje dajemo prepoceni in prehitro. Pika in stop. Moški so se včasih zavedali, da brez nič ni nič. In da če bodo želeli nekaj toplega in vlažnega, bo za to treba plačati neko ceno: denimo v obliki zavezanosti, nudenja varnosti ženski in, da, neverjetno, celo otroci so nastali kot posledica spolnega odnosa… In te posledice je bilo treba ‘po moško’ nositi, vzdrževati in zanje plačevati, tako ali drugače.

Kdo od nas bo sploh učakal ‘pozno ljubezen’ tudi v pozni starosti – z istim človekom?

Ženske so se bolj cenile, čakale so, preden so dale in tako so morali čakati tudi moški. Dovolj potrebni in obupani so privolili celo v zakon, da so dobili svojo samico. V zakonu pa so zdržali desetletja, z okrepljeno besedo potrpeli, tudi ko ni bilo rožnato ali je bilo celo zelo grdo. Ne samo zato, ker so imeli ljudje nekdanjega časa preprosto več fokusa, kot današanja ‘short attention span’ novodobna generacija, ampak tudi zaradi splošne morale: ločenci in ločenke enostavno niso bili ‘in’, enako je javno mnenje obsojalo tudi kurbarijo in izvenzakonske lumparije. To se je sicer na skrivaj počelo, ni pa se tega spodbujalo po medijih ali celo hvalilo ter cenilo…

Danes pa bi vsi vsepovprek, vsak vsakega in ženske med sodobnimi moškimi veljajo za radodajke… ne preseneča, da tipi ne čutijo več nobene potrebe po zavezanosti, saj zakaj hudiča bi pa kupovali celo kravo, ko pa se tetrapaki svežega mleka hodijo ponujat kar sami na dom?!

Še vedno si želim, da bi za vedno pomenilo – za vedno. Sem pač nepopravljiv romantik.

Zato imamo ‘sodobno ljubezen’, zlomljena srca, nešteto prejokanih noči in na koncu koncev osamljenega obupa, ter želje, da bi se vrnili ‘dobri stari časi’, pa da bi domov prihajal eden in taisti dedec, v katerega smo se noro zaljubile, da bi si z njim spletle gnezdo in ustvarile nekaj dolgoročnega, pa čeprav je taisti moški poln napak, v vsakem primeru mu smrdijo noge in nogavice otrdele pušča na tleh, prdi, kjer se spomni, wc pokrova pa skoraj nikoli ne spusti nazaj na školjko. Da, pogrešamo varnost… vedenje, da bo za vselej… v teh neznosnih ‘modernih časih ljubezni’, ki jih je tudi Bowie preziral že pred 34 leti, zdaj pa se zdi, kot da so postali pravilo, namesto izjema.

 

 

Foto: Later Living, Playjunkie, Huffington Post, Modern Relationships, YouTube