fbpx

Cafe de Flore: boemska pariška kavarna, ki je gostila slavne pisatelje, filozofe in igralce

Lifestyle, Novice

Danes je kavarna dostopna turistom, včasih pa so se v njej družile znamenite zgodovinske in kulturne osebnosti.

Zgodovina najbolj znane pariške kavarne se je začela pisati leta 1887 v takratni Tretji francoski republiki. Ime je kavarna dobila po rimski boginji cvetja Flori, katere kip še vedno krasi drugo stran ulice v enem izmed najbolj prestižnih delov Pariza, Saint Germainu. Cafe de Flore je že od svoje otvoritve pa vse do danes, privlačila veliko število pisateljev in filozofov.

Eden izmed začetnikov tradicije pisanja v Cafe de Flore je bil Guillamue Apollinaire, ki je leta 1913 prav tu začel ustvarjati umetniško in literarno revijo Večeri v Parizu. Navade tega italijanskega pesnika se navkljub vojni niso spremenile, saj je redno obiskoval kavarno in v njej preživel številne ure.

Preberite še: Najlepše pariške kavarne

Proti koncu vojne, leta 1917 je Apollinaire v »cvetlično kavarno« pripeljal Andrea Bretona in Flora je postala rojstni kraj t.i. dadaistične skupine. Istega leta je Apollinaire svet seznanil s pojmom nadrealizem.

Pariz je bil v času Druge svetovne vojne pod nemško okupacijo in Parižani še danes s ponosom zagotavljajo, da praga kavarne v vseh štirih letih ni prestopil niti en samcat nemški vojak. Sartre je zapisal: »Štiri leta je bila zame pot do Flore, pot do svobode.« Da se je počutil zares svobodnega, si lahko mislimo ob dejstvu, da je v prostorih te kavarne, ob srkanju kave, začel razmišljati o eksistencialistični filozofiji.

Jean Paul Sartre

Leon-Paul Fargue in Maurice Sach sta v kavarno prihajala čisto vsak dan in skupaj z njima tudi slavna Parižanka, Simone Signoret, ki je v svojih spominih zapisala: »Rojena sem bila nekega večera leta 1941 na klopi v Cafe de Flore.«

Ne samo za Sartra, za vse pesnike, pisatelje, umetnike in filozofe je bila kavarna sinonim za svobodo. Cafe de Flore je bila namreč skoraj edina oaza med vojno okupacijo na svetu, kjer so lahko, brez kakršne nevarnosti uživali v svojih delih, se medsebojno odkrito pogovarjali in se politično izobraževali.

Pablo Picasso

Po koncu vojne sta kavarno obiskala tudi Ernest Hemingway in Truman Capote, avtor Zajtrka pri Tiffanyju, ki sta se na pot iz Združenih držav Amerike v Pariz podala prav zaradi Florine slave, saj je segala celo na drugo stran Atlantika, ter njunih kolegov, ki so se zbirali v kavarni, poleg tega pa sta želela spoznati čar mesta luči ter kmalu postala redna gosta.

Ernest Hemingway s spremljevalko

Lastnik kavarne Boubat je nekoč v šali in verjetno ob veselem vzdušju gostov, ustanovil klub PCF (Poilly Club of France), imenovan po steklenici belega vina. Med člani kluba sta bila tudi Florina nova najljubša gosta Hemingway in Capote.

Edouard Boubat

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je kavarna postala zanimiva ne samo za pisatelje in pesnike, ampak tudi za številna znana imena filmske industrije. Jane Fonda, Brigitte Bardot ter vsi najbolj pomembni producenti in režiserji so si podajali kljuko vhodnih vrat. Poleg njih so se tu zbirali tudi največji modni oblikovalci Yves Saint Laurent, Givenchy, Pacco Rabbane in številni drugi, ki so nadvse uživali v popularnosti in ekskluzivnosti, ki ga je kavarna nosila s seboj.

V osemdesetih letih pa je Cafe de Flore dobila čisto novo dimenzijo, saj so si vsi želeli biti v njej videni. Po Parizu je krožila šala, da so v Cafe de Flore ljudje videti manj neprivlačni, kot kjerkoli drugje. Zaradi ogromne obiskanosti so bile mize in stoli v jutranjih urah rezervirani za redne goste, ki so bili prepričani, da jih pitje kave v Flori dela pametnejše, popoldnevi pa so bili običajno rezervirani za novinarske in politične sestanke.

Danes je Cafe de Flore dostopen tudi turistom, če imajo seveda srečo, da dobijo prosto mizo. Še vedno se lastniki držijo tradicije rednih gostov in obveznih rezervacij v dopoldanskem času.

Če želite spiti med obiskom Pariza skodelico kave v Cafe de Flore, se boste po vsej verjetnosti načakali, vendar je vredno čakanja! Vredno je občutiti duh starih pisateljev, njihovih pogovorov, in kdo ve, mogoče tudi v nas prebudi izgubljeni ali nikoli najdeni navdih.

Foto: Brassai, Ed van der Elsken, Pinterest


Naročite se na e-novice


Dovoljujem, da mi na zgoraj navedeni naslov pošiljate elektronska sporočila. Politika varstva osebnih podatkov.

Dovoljujem analitiko prikazov in klikov na povezave v prejetih sporočilih.

Sledite nam