fbpx

Boris, Milena, Radko – Krstna uprizoritev

Dogodki

Premiera: 14. septembra 2013 ob 20.00 na velikem odru SNG Drama Ljubljana

Premiera:
14. septembra 2013 ob 20.00 na velikem odru SNG Drama Ljubljana

BorisMilenaRadko-4

Boris, Milena, Radko – fotografije z vaj. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan.

Režiser Dušan Jovanović
Scenografinja Meta Hočevar
Kostumografinja Jelena Proković
Skladatelj Drago Ivanuša
Lektor Arko
Oblikovalec luči Jaka Varmuž
Asistent režije Matjaž Ivanišin
Asistentka kostumografije Katja Magister

Igrajo

Milena Zupančič Milena, igralka, 63 let
Radko Polič Radko, novinar, 64 let
Boris Cavazza Boris, kapitan dolge plovbe v pokoju, 67 let
Alojz Svete Mama, Radkova mama, 97 let
Nina Valič Alja, Milenina in Radkova hči, veterinarka, 35 let

Glasbo so v Studiu Silos posneli Ana Šimenc (glas), Peter Napret (citre), Robert Pikl (kitara, ukulela), Primož Fleischman (flavta, sopran- in tenorsaksofon), Enos Kugler (bobni in druga tolkala) in Drago Ivanuša (bas, sintetizatorji, posebni učinki).

Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba

(dokumentarni film Rajka Grlića in Matjaža Ivanišina o uprizoritvi Boris, Milena, Radko)

BorisMilenaRadko-2

Boris, Milena, Radko – fotografije z vaj. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan.

To je film o rojstvu gledališke predstave, ki skozi spremljanje procesa njenega nastajanja in njenih protagonistov govori o odnosu med realnim in imaginarnim ter o odnosu med intimnim in javnim v umetnosti. O tem, v kolikšni meri vnašamo svoje življenje, osebne izkušnje in zasebnost v zgodbe, ki jih pripovedujemo. O tem, koliko je v naših zgodbah ekshibicionizma in koliko izpovednega, iskrenega in včasih tudi bolečega soočanja s samim seboj.

Več informacij o dokumentarnem filmu na povezavi: http://www.vsakadobrazgodbajeljubezenskazgodba.com

O igri in uprizoritvi Boris, Milena, Radko

BorisMilenaRadko-1

Boris, Milena, Radko – fotografije z vaj. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan.

Dramatik in režiser Dušan Jovanović je svojo novo igro Boris, Milena, Radko napisal posebej za velike slovenske igralce Mileno Zupančič, Radka Poliča in Borisa Cavazzo. Igra, nominirana za letošnjo Grumovo nagrado za najboljše novo izvirno slovensko dramsko besedilo, hudomušno, zabavno in presunljivo spregovori o ljubezenskem trikotniku med tremi osebami v zrelih letih: upokojeno igralko, njenim možem novinarjem in njenim ljubimcem, upokojenim kapitanom dolge plovbe. Vendar klasični melodramski zaplet zaradi duhovitih dialogov in bizarnosti situacije, v kateri se vnemajo ljubezenske in sovražne strasti precej »zrelih« protagonistov, prerašča v svojevrstno človeško komedijo. V njej vsak preživlja svojo dramo, iz katere se želi izvleči s kar najmanj poškodbami. Pri tem so hočeš nočeš prisiljeni opraviti tudi nekakšno življenjsko bilanco. V njej so tako mladostne, že skoraj pozabljene strasti kot vsakdanja rutina, srečni spomini in številne zamere, pa tudi zamujene priložnosti in neuresničene želje.

Do ljubezenskega trikotnika se opredeljujeta še dve generaciji: bojevito razpoložena novinarjeva mama (Alojz Svete), ki želi ubraniti ogroženo sinovo čast, in igralkina hči (Nina Valič), ki za ljubezenske avanture svoje matere nima prav nobenega razumevanja. V ozadju zakonskih, erotičnih in moralnih dilem je prepoznaven vsakdan, ki ga tukaj in zdaj delimo z junaki. Skozi smešne situacije in zabaven dialog pa Jovanović odkrito in brez olepšav pokaže tudi trpke plati življenja in človeško ranljivost. »Nevarna razmerja« lahko presenetljivo hitro zamajejo naš samoumevni in varni svet.

BorisMilenaRadko-5

Boris, Milena, Radko – fotografije z vaj. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan.

SNG Drama Ljubljana s krstno uprizoritvijo Jovanovićeve igre Boris, Milena, Radko udarno začenja sezono 2013/14 na velikem odru.

 

O režiserju

Slovenski dramatik, režiser, pisatelj in scenarist Dušan Jovanović se je rodil leta 1939 v Beogradu. Po študiju angleščine in francoščine na ljubljanski Filozofski fakulteti in režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je najprej deloval kot gledališki kritik, kasneje pa je ustanovil Študentsko aktualno gledališče (ŠAG). Bil je med ustanovitelji Gledališča Pupilije Ferkeverk konec šestdesetih let in Eksperimentalnega gledališča Glej v začetku sedemdesetih. Med letoma 1978 in 1985 je bil umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča. Leta 1989 je postal docent na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Napisal je več televizijskih dram in filmskih scenarijev. Sodi med najvidnejše slovenske in jugoslovanske gledališke režiserje. Zanj je značilno avtorsko pojmovanje odrske umetnosti, v svobodnem razmerju do dramske predloge. Nekaj njegovih najpomembnejših dram: Predstave ne bo (1963), Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka (1971), Osvoboditev Skopja (1977), Karamazovi ali Prevzgoja srca (1980), Viktor ali Dan mladosti (1989), Zid, jezero (1989), Balkanska trilogija (Uganka korajže /1994/, Antigona /1996/, Kdo to poje Sizifa /1997/), Ekshibicionist (2001) itd. V dramah raziskuje eksistencialno in družbenozgodovinsko problematiko modernega porevolucijskega obdobja. Bil je med prvimi, ki so v slovenski dramatiki uporabili ideje čistega oz. skrajnega modernizma. V svojih prvih delih se je tematike loteval v slogu dramatike absurda, nato bolj realistično in angažirano, približal se je tudi postmodernizmu. Za svoje delo je prejel številna tuja in domača priznanja, med njimi sedem Borštnikovih nagrad za režijo, skupaj s soustvarjalci štiri Borštnikove nagrade za najboljšo uprizoritev v celoti, tri Grumove nagrade za najboljše novo izvirno slovensko dramsko besedilo in državno odlikovanje, zlati red za zasluge za ustvarjalni opus in bogatitev slovenske kulture, zlasti gledališča, ter njeno prepoznavnost v svetu (2009).

Iz gledališkega lista SNG Drama Ljubljana

Skratka: bistvo te Jovanovićeve drame ni v tem, da je »gerontološka«, niti v tem, da je ena od oseb mačistična, temveč v zelo posebni dramski zgodbi, v kateri upokojeni kapitan dolge plovbe zapelje poročeno žensko in v kateri ta ženska noče zapustiti svojega moža novinarja, temveč vztraja, naj živijo v troje, »v komuni«, tj. v poligamiji. Ker se ne mož ne ljubimec nočeta strinjati s to vizijo, ju Milena oba zapusti. Šele na tej točki je verjetno treba dodati značilnost, da ja, res je, vse tri osebe so že krepko v letih, Milena je že babica.

Lado Kralj, So te osebe izmišljene ali realne?

[…] Boris, Milena, Radko [so] nekakšen simulaker komedije, hkrati pa tudi dramski esej o prostoru in času, ki ga živimo. […] Jovanović vedno znova zapisuje in uprizarja vdore realnega, točke, na katerih se dogaja gibanje umetnosti kot proizvajanja lastne resnice oziroma, če citiramo kar njegove misli iz intervjuja za portal SiGledal: »Ko se premikaš po akupunkturnih točkah likov v drami, se krušijo delci, ki so potencialno resnični.« Ta potencialna resničnost je v njegovi najnovejši igri še bolj izostrena, saj pripoveduje o treh junakih, upokojeni igralki Mileni, TV-uredniku pred upokojitvijo Radku in upokojenem kapitanu dolge plovbe Borisu, ki jih bodo v krstni uprizoritvi odigrale tri karizmatične osebnosti slovenskega gledališča: Milena Zupančič, Radko Polič in Boris Cavazza. Ne gre sicer za zgodbe o igralcih samih, a hkrati gre tudi za dramsko besedilo, ki je napisano za tri osebe, ki bodo igrale nekoga drugega in bodo obenem tudi to, kar so, osebno in osebnostno: trije vrhunski upokojeni igralci z vsemi nanosi svojih lastnih biografij in izmišljenih biografij protagonistov igre.

Tomaž Toporišič, Jovanovićevi (meta)komedijski stroji

www.drama.si


Naročite se na e-novice


Dovoljujem, da mi na zgoraj navedeni naslov pošiljate elektronska sporočila. Politika varstva osebnih podatkov.

Dovoljujem analitiko prikazov in klikov na povezave v prejetih sporočilih.

Sledite nam