fbpx

Anthony Hopkins: “Bes me je vedno gnal naprej!”

Intervju, Odnosi, Prva stran, Zanimivosti, Znani

“Najtežje v tem poslu je delati z ljudmi, ki so vzvišeni samo zato, ker so igralci.”

Pravi, da vloga psihopata Hannibala Lecterja niti slučajno ni bila njegova najboljša, čeprav se ga večina spominja po njej. V pokoj noče, ker pravi, da bi brez dela umrl. Veliko let mu je dobesedno izpuhtelo zaradi zlorabe alkohola, ampak tega ne obžaluje:

“To je del življenja.”

V tem intervjuju je Hopkins s sebi lastnim dostojanstvom razkril več o sebi, kot smo kadarkoli vedeli. Približuje se osemdesetim, a je bolj zaposlen, kot v srednjih letih. Pravkar je končal s snemanjem 92. filma v svoji karieri in petim v franšizi Transformers z naslovom Zadnji vitez. Hopkins v tem domišljijskem spektaklu igra sir Edmunda Bartona, ekscentričnega britanskega lorda.

Vloga v Transformerjih

“Tega filma pravzaprav ne razumem, ker je zelo kompliciran. Vendar sem se čudovito zabaval pri njegovem snemanju. Super je sodelovati tudi z Markom Wahlbergom. Poleg tega smo snemali na res prekrasnih lokacijah. Jaz se samo pojavim, oblečem svoj kostum, povem svoje vrstice in se držim stran od težav. To je vse, kar počnem,”

kot vedno s suhim humorjem pove znani igralec.

Glamur v svetu igranja ga spravlja v slabo voljo. Prezira bolno predanost igralcev, ki tudi po snemanju in ko ugasne luč kamere ne znajo izstopiti iz svoje vloge ali pa se s tem še hvalijo, da so se poistovetili z likom, ki ga igrajo.

“Kakšni zateženci,”

zamahne z roko Hopkins.

“Najbolj me v tem poslu moti občutek vzvišenosti, ki ga imajo nekateri igralci zaradi poklica, s katerim se ukvarjajo.”

Hopkins v mlajših letih

Spominja se, kako ga je še kot mladega gledališkega igralca (k sodelovanju ga je povabil Laurence Olivier) njegov oče Richard vprašal, ali se v predstavi kaj streljajo. Potem pa je dodal:

“Saj je super, da blebetaš naokoli in recitiraš Shakespearja, ampak fant moj, raje zasluži kaj denarja! In imel je prav,”

doda Hopkins.

“Rekel mi je naj grem v Hollywood, tako kot naš sosed Richard Burton, ki mu je tam uspelo. Tako sem v 70. letih prispel v Los Angeles in se zaljubil v sonce. To je mesto, kjer se dobro živi.”

Tako je zapustil Wales in namesto, da bi postal pek, tako kot oče, je postal eden najbolj slavnih igralcev svojega časa.

“Za peko kruha res nisem imela talenta,”

se smeje Hopkins.

“Želel sem se ukvarjati z glasbo, pa tudi v tem nisem bil ravno dober. Bil sem jezen in nemiren fant, poln besa in ta me je gnal, da iščem naprej.”

Kot mlad zvezdnik je slovel po muhastem značaju, pa tudi pijančevanju. A Sir Laurence Olivier, zraven katerega je zablestel v Plesu smrti, je v svojih spominih napisal, da mladi Hopkins izjemno obeta.

Samo zaradi kritikov, ki so mu bili nenormalno naklonjeni in ga opisovali kot briljantnega igralca, je Hopkins nadaljeval kariero kljub megalomanskemu popivanju, ki bi koga drugega že stalo vlog. Vseeno je zapustil gledališče in leta 1973 presedlal na film.

Sir Anthony Hopkins danes

Za njim sta dva propadla zakona, ima hčer Abigail, ki ima 48 let, a jo redko videva. Trezen je od decembra 1975, ko je doživel popoln mrk in ni vedel, kako se je sploh znašel v nekem mestu.

“Imel sem noro energijo, ki me je trgala na pol in alkohol je bil način, kako sem se s tem boril. Toda če imate toliko energije, se sploh ne znate ustaviti.”

Pravkar bere biografijo pokojnega komika Johna Belushija, ki je zaradi predoziranja umrl in v njem vidi lastno samodestruktivnost.

Z leti je postal bolj umirjen, naučil se je nadzorovati svoj bes, tudi s pomočjo tretje žene Stelle, s katero se je poročil leta 2003. Zabava ga, da je prav s franšizo Transformerji osvojil povsem novo generacijo mlajših gledalcev.

“A ni hecno? V ‘igri’ si vse, dokler si ljudem všeč. To mi očitno uspeva. Počutim se odlično in uspešno. Resnica je, da sem dospel do faze življenja, ko nimam več česa dokazovati in to je zares osvobajajoče.”

Pred 10 leti so mu diagnosticirali Aspergerjev sindrom, eno od avtističnih motenj. Zato ima težave z vzpostavljanjem odnosov.

“Ne hodim na zabave, nimam veliko prijateljev. Ampak vseeno imam rad ljudi in rad raziskujem njihove svetove v glavah.”

Pravi, da mu je motnja na nek način celo pomagala postati boljši igralec.

“Zato, ker ljudi drugače dojemam. Lik, ki ga igram, razstavim na delčke in poiščem tisto, kar ga naredi močnega.”

Čeprav ga je film Ko jagenjčki obmolknejo izstrelil med zvezdnike, se mu vloga Lecterja ni zdela nič posebnega. Meni, da je bil kot igralec najboljši v filmih Ostanki dneva, Nixon in Lovec na rekorde: legenda o motorju (za katerega zdaj najbrž prvič slišite). Na odrske deske pa se ne namerava vrniti.

“Ne morem več tega. Ista vloga vsak večer, iste besede, vse isto. Ko so me pred časom prosili, če bi spet delal Hamleta, sem jim rekel samo eno: Odjebite! Tako sem se lahko posvetil filmski vlogi v Kralju Learu, ki ga delam za BBC, kar je zame popolno.”

Nastopil je tudi v seriji Westworld

Danes je njegovo življenje povsem drugačno. Prav nebritansko. Živi v hiši v Malibuju, njegov sosed je Bob Dylan, s katerim se še nista srečala, vendar mu je poslal dobrodošlico, ko se je vselil. Zdaj se Hopkins rad vozi skozi ameriško pokrajino, gleda stare filme in zabavne oddaje, prosti čas pa preživlja z ženo, za katero pravi, da je luč njegovega življenja.

Zdi se, da se je končno nehal bojevati z demoni.

“Naredil sem ogromno napak. Ampak ali mi je česa žal? Ne. Življenje je lahko boleče, ampak boleče je pravzaprav za vsakogar. To je dejstvo. Dvignite se nad sebe in dokler se da, naredite najboljše iz sebe, kar je mogoče. Najboljši čaj se vedno dela s kipečo vodo.”

 

 

Foto: HBO, New York Post, The Hollywood Reporter, YouTube, Just Jared, Pop Sugar


Naročite se na e-novice


Dovoljujem, da mi na zgoraj navedeni naslov pošiljate elektronska sporočila. Politika varstva osebnih podatkov.

Dovoljujem analitiko prikazov in klikov na povezave v prejetih sporočilih.

Sledite nam