Ana Klašnja: Z dušo in telesom predana strastem plesa, družine in življenja

Intervju, Lifestyle, Pogovor s kreativnim in uspešnim, PR novica, Prva stran, Style Mama, Znani

V karieri je dosegla že toliko, da bi ji celo oprostili, če bi malce dvignila nos, toda ona ostaja to, kar je.

Ana Klašnja je ena tistih velikih ljudi, ki kljub nespornemu zvezdniškemu potencialu ohranjajo trezno glavo in pristen stik z realnostjo. V karieri je dosegla že toliko, da bi ji celo oprostili, če bi malce dvignila nos, toda ne, ona ostaja to, kar je. Preprosta, prijazna, prizemljena.

Pred dnevi smo jo ujeli na sprehodu po cvetočem parku na Otočcu. Po vrnitvi s tritedenske turneje po Južni Ameriki si je z družino privoščila par dni oddiha v Hotelu Šport, ki sodi pod okrilje Term Krka. Otočec je povezan s sloganom Predani strastem. Tudi Ana je predana strastem plesa, družine in življenja, zato ji je bil oddih v dolenjskem biseru pisan na kožo.

Poznamo vas kot izjemno balerino, simpatično žirantko v šovu Slovenija ima talent, poleg tega ste predana mama in še kaj bi se našlo. Vseh teh dejavnosti in obveznosti najbrž ni enostavno združiti v eno samo drobno žensko telo. Kako se spopadate s tem?

“Uf, res ni vedno lahko. Rekla bi, da gre še najlažje, če si človek ne zastavlja dolgoročnih načrtov, ampak se preda vsakemu dnevu posebej. Za dan naprej pogledam, koliko časa potrebujem za vaje, treninge, koliko časa bom preživela z družino …

Dobro je tudi, če znaš kdaj pa kdaj kakšnemu projektu reči ne. Dokler nisem imela otroka, sem se lažje organizirala, ves čas gnala, delala vse mogoče, ničesar nisem zavrnila, zdaj se pa počasi tudi jaz učim, da je kdaj v življenju čemu treba reči ne. Torej, na vsak dan je treba gledati sproti.”

Ko vas človek gleda v kakšni baletni predstavi, se zdi, kot da ves čas lebdite v zraku. Z gledališkega sedeža je vaš poklic videti zelo romantično, ampak v ozadju so najbrž ure in ure garanja, kajne?

“Seveda. Balet je profesionalni šport in še umetnost hkrati. To je tako, kot če bi se Tina Maze morala z vso hitrostjo spuščati po strmini, ob tem imeti brezhiben make up in se še smehljati gledalcem ob progi. Ljudje težko razumejo težo našega poklica, če se ne ukvarjajo s čim podobnim. Jemlje celega človeka.

Igralcu, denimo, ni treba hoditi na vaje, če nima predstave, baletniki pa moramo ves čas hoditi na treninge, ker smo pač zraven še športniki. Neprestano moramo biti v formi. Četudi nimamo predstave, moramo zjutraj vstati in se odpraviti na kondicijske vaje. Ja, balet je kar težka stvar …”

Gotovo! Zato tudi Julija, v kultni predstavi Romeo in Julija, na primer, pač ne more biti kar vsaka balerina. Se tega zavedate, ko jo upodabljate na odru? Kakšen izziv je za vas prekositi eminentne predhodnice, ki so v zgodovini baleta že zaplesale v tej vlogi?

“Vsaka glavna vloga je zame velika odgovornost, hkrati pa tudi poseben izziv. Gledalci niso krivi in jih ne zanima, če tisti dan nisem ravno dobre volje, slabo naspana ali utrujena. Zaslužijo si najboljše. Ker sem profesionalka, na odru dam vse od sebe, jim ponudim najboljše. Naprej me žene prav želja, da bi gledalci dobili najboljše.

Trudim se za aplavz publike, za solze, ki tečejo po licih žensk, ker jih je predstava ganila, se jih globoko dotaknila. To je največja nagrada za trud. Ja, Julija je pa sploh takšna vloga, ki vzburi čustva. Tako pri občinstvu kot pri plesalki. že tehnično je precej naporna predstava, pa tudi emocionalno zelo izčrpa.

Oba s soplesalcem v vlogi Romea sva na koncu čisto izpraznjena, a zelo pozitivno izpraznjena.”

Kako naporno je svoje telo nositi na špičkah, kako zelo balerino bolijo noge po takšni predstavi?

“Joj, niti misliti si ne morete! Še hujši kot predstava pa so treningi, ker je treba eno in isto stvar tolikokrat ponoviti. No, tudi predstave so naporne, ni enostavno brezhibno odplesati treh dejanj, pa še gledalce je treba zadovoljiti. Kot sem že rekla: naporno! Fizično, tehnično in čustveno.”

Brez velike ljubezni do plesa, brez posebne strasti, ki vas prežema, tega verjetno ne bi zmogli. Kako se je vse skupaj začelo? Že v ranem otroštvu?

“V glasbeni šoli, kamor me je peljala mama, sem na eni strani gledala sliko balerin, na drugi pa pianista za klavirjem. Ko me je vprašala, kaj si želim početi, sem takoj vedela. Tega sem si namreč želela, ko sem bila še zelo zelo majhna, kot najbrž vse deklice v določenem starostnem obdobju. Katera si pa ne želi biti princeska v soju žarometov? To so sanje vsake punčke.”

Vam so se torej uresničile …

“Ja so, ampak zdaj vem, da v tem poklicu niso samo žarometi. Če bi imela hčerko, ne vem, če bi si zanjo želela, da bi postala balerina. Ne gre za to, da bi jaz imela slabo izkušnjo, nasprotno, lahko rečem, da sem imela čudovito mladost, imam prekrasno službo, obožujem jo, ampak lagala bi, če bi rekla, da je enostavno. Tudi pretirana želja po uspehu te lahko včasih pokoplje. To ni preprost poklic …”

Kakšna bi bila vaša druga izbira? Kaj bi enako predano počeli v življenju, če ne bi plesali?

“Oh, gotovo bi bila igralka. Držala bi se odra, ker je pač moja strast. Pa še nekaj je: ženska šele pri 30, 40 letih postane res dobra igralka, balerina je takrat že zelo izčrpana … Rada imam ustvarjanje, rada vstopam v nek drug svet, odlično se počutim na odrskih deskah.”

Tudi vaš partner Miha Krušič je priznan plesni strokovnjak. Mar to pomeni, da je vajino življenje en sam ples?

“(Smeh) Ne, kje pa … Je pa res, da se veliko najinih pogovorov vrti okrog plesa. Pogovarjava se pač tudi o svojih službah in tu se plesu ne moreva izogniti. Imava prednost, da se v mnogih stvareh veliko bolje in lažje razumeva, kot če bi bila različnih poklicev. Ne predstavljam si, kako bi se lahko pogovarjala z nekom, ki bi delal v banki, denimo.

Mihi sem zelo hvaležna za nasvete pri ustvarjanju, predvsem v trenutkih, ko se ne počutim dovolj samozavestno. Po drugi strani pa cenim tudi njegovo konstruktivno kritiko. Kadar on gleda predstavo, imam največjo tremo, čeprav ni baletni kritik.”

V drugih poklicih se pogosto zgodi, da ‘nosimo delo domov’. Kako je pri plesalcih?

“To absolutno velja tudi za nas. Doma je treba dobro poskrbeti za telo, da se regenerira. Poleg tega pa je včasih treba pošiti še kakšne copatke, da se lepo uležejo po nogi in podobne stvari, treba si je masirati stopala, pripravljati kopeli, iti v savno. Moram priznati, da to zelo težko usklajujem, odkar sem mama. Počasi bom moral spet začeti skrbeti zase, tudi na takšen način.”

Mar mali Jaša že kaže kaj talenta za ples, glede na to da sta mu predana oba starša?

“Oh, zelo je nadarjen! Motorično je neverjetno spreten, že pri devetih mesecih je shodil, zdaj pa je že prava mala vrtavka … (smeh)”

Prej ste omenili, da je ob tako majhnem otroku zelo naporno graditi kariero, ampak vsako leto bo bolje. Gotovo že zdaj sanjarite, kaj vse boste takrat počeli v prostem času. Kakšne so vaše strasti?

“Zavedam se, da moram ob otroku uživati vsako minuto, v vsakem obdobju, ker vse še prehitro mine. Ko bo zrasel, bom pa spet lahko počela to, kar me je veselilo prej. Zelo rada sem potovala. Ko bo Jaša starejši, bomo prav gotovo šli vsi skupaj kam z letalom …”

Prav pred kratkim ste se vrnili s turneje po Latinski Ameriki, tri tedne vas ni bilo doma. S kakšnimi vtisi ste se vrnili z drugega konca sveta?

“Res je, bili smo v Kolumbiji, v Mehiki, na koncu pa smo se ustavili še v Nemčiji. Povsod smo zelo uspešno gostovali s predstavo Tomaža Pandurja. V južni Ameriki sem uživala, saj so nas pričakali zelo lepi kraji, predvsem pa zares srčni ljudje. Zelo toplo so nas sprejeli. Mehičani Tomaža Pandurja prav obožujejo. Zanj pravijo, da je bil ‘Mehičan v telesu Slovenca’. Verjetno so nas tudi zaradi spomina nanj tako lepo sprejeli in pogostili. Domov sem prišla polna prijetnih vtisov.”

Ampak tudi doma imamo prelepo pokrajino, krasne turistične destinacije, tudi tule na Otočcu je prijetno, kajne?

“Premalo se zavedamo, kako božanske kotičke imamo doma, gore, reke, morje, vse imamo. Otočec pa je itak poglavje zase, koncentrirana doza lepote in očarljivosti.”

Ste prvič v tem dolenjskem raju? Kako se počutite, kaj vas je na Otočcu najbolj pritegnilo?

“Ne, nisem prvič tu, Dolenjsko že dolgo dobro poznam. Na Otočcu je pa res fantastično. Včeraj smo najeli celo kolesa, Jašo sva pripela na otroški sedež in neizmerno smo uživali, ko smo se vozili po mirni, zeleni pokrajini. Tudi tu so ljudje izjemno prijazni, ne le v Mehiki, ki sem jo prej omenjala (smeh).

Še zlasti za družine z majhnimi otroki je tu res pravi raj. Bazen, igrišča, romantičen grad Otočec, sprehajalne poti in, nenazadnje, izjemen mir. Otočec se mi zdi idealen za par dni resničnega oddiha in odklopa.”

Kako zelo je pri vašem načinu življenja to pomembno? Si dovolj pogosto privoščite oddih? Znate odklopiti?

“Mislim, da si to privoščim premalokrat. To je napaka današnjega časa, tako, na žalost, ravnamo vsi, ki si želimo ustvariti poklicno kariero. Ravno družina je tista, ki človeka lahko ‘prisili’ v drugačno razmišljanje in ravnanje. Zelo sem hvaležna za prijetne trenutke, ki jih preživimo skupaj. Takrat smo stoodstotno eden z drugim.”

Čeprav je klišejsko, naj vas le vprašam po načrtih … Vas bomo spet lahko spremljali v Talentih?

“Ja, seveda bom spet sodelovala. Žirantje smo za zdaj še prosti, se pa že močno veselimo nove sezone, ki bo še zlasti super. Oddaja bo spet pestra, zanimiva, kot je bila že v predhodnih sezonah. Takšna, kot je življenje. Gotovo bomo videli vrsto velikih talentov, verjetno pa tudi kaj takšnih, ki bi si naredili večjo uslugo, če bi ostali doma. Ampak to je resničnostni šov in vse to sodi zraven.”

 

Z Ano se je pogovarjala Helena Peternel Pečauer.

Foto: Davorin Pavlenič

Naročite se na e-novice


Dovoljujem, da mi na zgoraj navedeni naslov pošiljate elektronska sporočila. Politika varstva osebnih podatkov.

Dovoljujem analitiko prikazov in klikov na povezave v prejetih sporočilih.