fbpx

Ali smo Slovenci kulturen narod?

Izbor urednice, Lifestyle, slider

O takšni in drugačni kulturi, ki jo premoremo … Pa jo?

Danes praznujemo slovenski kulturni praznik, dela prost dan, umeščen na obletnico smrti največjega slovenskega pesnika, Franceta Prešerna. Ves dan bomo hote ali nehote poslušali o kulturi, kulturnosti in kar je še teh lepih besed, povezanih z omiko, oliko, izobrazbo, splošno razgledanostjo in stanjem duha, tako posameznika, kot družbe.

Pa smo Slovenci zares kulturen narod, premoremo širino in srčnost, vljudnost, bonton ter kar je še podobnih čednosti v vsakdanjem življenju in zlasti v odnosih ter komunikaciji z drugimi?

Poglejmo kar v vsakdanjo prakso, ki nam najbolje nastavi zrcalo. Če bi se osredinili zgolj na ovoj, omot ali embalažo, površinskost, skratka, bi lahko dokaj složno ugotovili, da nam kulture manjka že na ravni oblačenja. Butec 1 in Butec 2 gresta iz Butal na gala sprejem v čast nove prve dame ZDA, slednja naj bi bila bojda tam, a potem je ni bilo, kar je že druga zgodba. Pri tem sama sebe in državo, ki ju predstavljata, osramotita z nepoznavanjem ‘dress codea’ oziroma pravil oblačenja, saj je za njiju ‘black tie’, ki je pripisan vabilu, nekaj takega, kot zakmašni gvant, skratka, naj bo črno, vsi vemo, da ‘black’ to (črno) pomeni; ‘tie’ pa je gotovo kravata, saj tako izpiše tudi aplikacija Google Translate. No, pa ju imamo, dva črna gvanta inu dve črni kravati. O smokingu na dvoredno ali enoredno zapenjanje in črnem svilenem metuljčku pa – ne duha ne sluha.

Kam pa kam, Kanye & Kim? Pa menda ne v Cankarjev dom?

A da ne bomo pogrevali že pogretega, lahko pogledamo kar pred domači prag. Smejati se drugim je kajpada lažje in na njih kazati s prstom, češ da nimajo pojma, kaj pa mi? Se v osrednji hram slovenske kulture, Cankarjev dom, odpravimo na balet ali gala koncert kar v ‘reklcu’, spodaj pa oblečemo kavbojke, ter mislimo, da smo ‘fensi’, ker smo se potem po naključju našli na fotografiji opravljive družabne kronike v družbi drugorazredne starlete? Gremo tudi na pogreb kar v kavbojkah in s pošvedranimi, blatnimi čevlji? Kaj pa na razgovor za službo? Če je slednja vsaj nekoliko višje ‘rangirana’, bomo gotovo temeljito razmislili o primernem oblačilu. Za v družbo, še tako izbrano, pa bo menda kar vse ‘v redu’?

Ne govorim o tem, da bi morali k najboljšemu sosedu v zlikani obleki in ženske s pričesko iz frizerskega salona ter z brezhibnim mejkapom; toda na pol v pižami, z zaspančki v očeh in z razkuštranimi lasmi pa tudi ni treba strašiti soljudi, no! Smo namreč zbirka posameznikov, ki ji po domače pravimo tudi družba, to pa vodi nabor dogovorjenih pravil.

Kajti kot nam pojasni tudi wikipedia: kultura, ki ima koren v latinski besedi cultura, izpeljanka iz ‘colere’, ki pomeni ‘gojiti’, se nanaša na oblike človeške dejavnosti in simbolične strukture, ki dajejo aktivnosti pomen. Obstajajo različne definicije kulture, kar pomeni različna merila za vrednotenje človeške dejavnosti. Kultura zajema produkte posameznika, skupine ali družbe inteligentnih bitij (moralni kod oziroma sistemi vrednot, tehnika, umetnost, znanost, pričakovana vedenja in navade inteligentnih entitet). Koliko jih poznamo in koliko jim sledimo?

Kultura se ne nanaša samo na dogovor glede kodeksa oblačenja; zajema tudi naše vedenje oziroma obnašanje. In o kakšni vrsti kulture lahko govorimo, če se denimo vrivamo v vrsto in menimo, da nam pripada več pravic, medtem ko drugi strpno čakajo v njej? Kaj o nas pove metanje papirčkov, ovojev in cigaretnih ogorkov na cesto iz vozečega vozila (nekateri mečejo tudi pločevinke, steklenice in celo embalažo od hrane) ali na pločnik? V nekaterih kulturah je morda dovoljeno, celo zaželeno, da se človek pošteno odhrka, preden izpljune konkreten in masten primerek globoko iz grla, v našem okolju naj ne bi bilo, tako kot ne v Švici, s katero se naša podalpska miniaturka rada primerja.

Potem je tu še kultura izražanja, tako verbalnega kot pisnega. Tako pri enem kot drugem večinoma bolj šepamo in krevljamo, ne pa pokončno hodimo, kot bi pritikalo kulturno razvitemu narodu. Angleške popačenke in srbohrvatizmi, dediščina nekdanje ‘Juge’, so si že dolgo tega utrli pot v naše vsakodnevne pogovore. Rezultat je spakedranščina namesto lepe slovenske besede. Nobene potrebe ni, da bi se 24 ur dnevno izražali kot neusmiljeni lingivistični ‘rjavosrajčniki’, prav tako pa še manj potrebujemo zaton klene in pokončne slovenske besede, ki so jo utemeljili naši praočetje.

In seveda je tu še naše intimno, zasebno oziroma privatno okolje: smo tudi v njem obzirni, vljudni, izbiramo prave besede in pravi ton v komunikaciji s svojimi bližnjimi? Tudi tu se hitro pokaže (ne)kultura. Vseeno, ali smo v javnem življenju in družbi ‘kulturni’, pomembno je tudi, kako se obnašamo za zaprtimi vrati. Tudi tu drži: česar se Janezek nauči, to Janez zna.

O poslovni kulturi bi lahko razglabljali v nedogled. Začne se pri tako osnovnih stvareh, kot so dopisi z glavo in repom, spoštljivim pozdravom in vljudnim tonom izražanja, ki ni ne priliznjen, ne prostaški, ne ukazovalen ali podcenjevalen, a niti okrašen s smeški in emotikoni na koncu stavka. Morda imamo srečo, če povratno elektronsko pošto sploh uzremo v elektronskem nabiralniku? O kakšni vrsti kulture lahko razpredamo, če po nekaj dneh nismo sposobni odgovoriti na elektronsko sporočilo ali SMS? Vrniti neodgovorjenega klica? Kaj to pove o naši ravni (poslovne, medosebne) kulture? Če smo želeli z molkom izraziti pasivno-agresivno stališče do pošiljatelja, je to eno, a če smo v poslu in bi se radi resno šli igro odraslih, si ne smemo dovoliti neodgovarjanja na pošto in klice, kaj šele tega, da je v našem dohodnem predalu (na pamet ustrelim številko…) 478 neprebranih sporočil.

O kulturi in njeni količini v naši družbi mnogo pove kar plačilna nedisciplina. Ali lahko govorimo o spoštovanju v poslovni kulturi, če nekdo brez dviga obrvi ‘nategne’ drugega za ‘fruštek’, ostane dolžan vsem naročnikom ali v nedogled odlaša s poplačilom obveznosti, pri tem pa upnikom spretno niza en maziljen izgovor za drugim kot bisere na ogrlico? Še huje, razglasi stečaj, prepiše premoženje na sorodnika ali pokraden kapital ‘parkira’ v eksotično davčno oazo, pri tem pa nesramno (in nekulturno) še naprej paradira v svoji domačiji okiten s statusnimi simboli? Pa nikomur nič. Pravkar sem prebrala status enega od prijateljev na družbenem omrežju:

“Kultura podjetja je nekaj, kar podjetje počne, ko misli, da ga nihče ne opazuje,”

je zapisal. Kako zelo zgovorno.

Še en kazalnik naše stopnje kulture bi lahko bila splošna razgledanost, vključno z branjem knjig. Iz raziskave Eurobarometer o dostopu do kulture in o udeležbi v kulturi, ki je resda stara že nekaj let, lahko denimo izvemo:

“V zadnjih 12 mesecih pred anketiranjem je prebralo vsaj eno knjigo 67 odstotkov prebivalcev Slovenije; največ jih je bilo na Švedskem (90 odstotkov), najmanj na Portugalskem (40 odstotkov); povprečje za EU je 68 odstotkov.”

Super, bi porekla Butec in Butec – eno knjigo med praženjem na (hrvaški) plaži pa sva le prebrala, pa naj je bil ‘ljubič’ ali ‘krimič’!

Kar 48 odstotkov Slovencev pa je odgovorilo, da za branje knjig nimajo časa (povprečje EU-27: 44 odstotkov), 26 odstotkov jih je odgovorilo, da jih knjige ne zanimajo (ponovno pogled v EU-27: tam je takih 25 odstotkov). Celo 33 odstotkov Sovencev obisk javnih knjižnic ‘ne zanima’ ali jim za to zmanjka časa. No, lahko se tolažimo, da je zelo podobno v evropskem povprečju.

Verjamem, da smo med seboj različni in da nas zanimajo zelo različne stvari. Sama s povprečjem 6-8 prebranih knjig na mesec najbrž odstopam od statistike. Vseeno pa bi vas rada vprašala, ko je ravno kulturni praznik, s katerim se obenem spominjamo tudi našega največjega pesnika: ali znate na pamet vsaj eno Prešernovo pesem? Če je ne znate, poguglajte in jo preberite. Morda pa vam bo branje celo priraslo k srcu!

Foto: Herald de Paris, i-Stock photos, The Huffington Post


Naročite se na e-novice


Dovoljujem, da mi na zgoraj navedeni naslov pošiljate elektronska sporočila. Politika varstva osebnih podatkov.

Dovoljujem analitiko prikazov in klikov na povezave v prejetih sporočilih.

Sledite nam