fbpx

16 knjig, ki jih moramo ženske ponovno prebrati

Izpostavljeno, Lifestyle, Nerazvrščeno, Odnosi, Prva stran, trend, Zanimivosti

Ne pravijo zaman, da je knjiga orožje, ki ga je treba vzeti v roke. Uporabite ga s pametjo in premislekom.

Ne gre samo za intelektualno širino, načitanost in kar je še tega, kar čislamo pri posamezniku, pač pa se boste s prebiranjem teh knjig, v kolikor jih še niste predelale, poglobile v nove svetove, spoznale usodo literarnih junakov, se v marsikateri od zgodb tudi našle in nedvomno obogatile svoje doživljanje, včasih pa se boste celo česa naučile.

Tu je 16 knjig, ki jih priporoča tudi Teofil Pančić, kolumnist portala Elle.hr, težko bi se bolj strinjala z njim in sedaj si oglejmo, za katere naslove gre.

A. Čehov: Tri sestre

Čehov je sicer tudi eden od mojih najljubših pisateljev, ne samo Pančićev, glede na to, da ga je uvrstil na prvo mesto. Čehova jemljimo tako kot zdravilo: v manjših dozah, ker bo njegov učinek tako največji. Maša, Olga in Irina so neizživete sestre, ki sanjarijo o odhodu v Moskvo, ujete v svoji palači. Pogrešajo svobodo, kar ujetost v palačo tudi simbolizira.

Henrik Ibsen: Hiša lutk

Glavna junakinja Nora je že v 19. stoletju razbila hišo lutk, ki je simbol civilnega, meščanskega zakona. To institucijo ljudje še danes spoštujejo in se ravnajo po njej. Preberite knjigo… ugotovile boste, da živite v iluzijah, ki ste si jih same zgradile.

Gustave Flaubert: Gospa Bovary

Tudi Madame Bovary je eno mojih najljubših del iz preteklosti, čeprav še vedno zamerim Flaubertu, da je skozi to pripoved ženskam dal vedeti, da se bo divja vožnja s kočijo (beri: strasten seks in zaljubljenost izven zakonskega razmerja) za njih usodno, tragično končala. Flaubert ni edini, ki je moraliziral na to temo in skušal ženske držati tam, kjer jim je baje mesto (torej kuhinja, cerkev, otroci).

Lev Nikolajevič Tolstoj: Ana Karenina

Tolstoj je še eden od vrhunsko pišočih moralizatorjev, ki je skozi zgodbo, podobno kot Flaubert, svaril pred romantično zaljubljenostjo. Bovaryjeva iz prejšnje zgodbe je izgubila pamet zaradi nje, Karenina pa življenje, saj se je zaradi neuslišane ljubezni (z ljubimcem, grofom Vronskim) vrgla pod vlak. Nekateri moški pač res radi (psihično) trpinčijo ženske, tako v literaturi kot zunaj nje, ne smemo se jim pustiti, ampak se ustrezno oborožimo z izkušnjami, raje tujimi, kot svojimi.

James Joyce: Dublinčani

“Mrtvi, to je zgodba o ljubezni in izgubi, o tem, kako izgubljene ljubezni nikoli ne moremo nadoknaditi.” Pa tudi o tihi, neutolažljivi drugorazrednosti (in našemu zavedanju le-tega) vsega in vsakogar, ki pride v naše življenje kasneje. “Sneg pada na svet in prekriva živo ter neživo naravo in nikoli ne bo prenehal padati.” Mene je ob prebiranju tega stavka zmrazilo na več kot 20 stopinjah Celzija, saj tudi sama predobro razumem pomen teh besed.

Thomas Mann: Tonio Kröger

Tudi moški lahko trpijo zaardi nevrnjene ljubezni, pa še kako. In zaradi žensk, ki se z njimi poigravajo. Najbrž je lepše biti lovec, kot plen, verjetno je manj boleče, če smo mi tisti, ki koga zlomimo, kot da nekdo drug zlomi nas… A vse se vrača in vse se plača. Tonio je zaljubljen umetnik, prav nespametno zaljubljen v lepotico, ki bi ji v današnjem žargonu dejali sponzoruša, saj se ozira za boljšo partijo, kot je nekakšen zabluzen umetnik, pri tem pa se še grdo poigra z njim in mu zlomi srce. Avč!

Michel Houellebecq: Razširitev področja boja

Ko sem brala Možnost otoka in Osnovne delce taistega avtorja, ki sem ju prav nespametno vzela s seboj na počitnice, sem si sredi lepot grškega otoka na soncu želela rezati žile, čeprav bi kot enako zdravilo zaleglo utapljanje v valovih. Ja, Houellebecq ni za vsakogar, sploh pa ne takrat, ko nam že sicer ne gre najboljše. Roman pripoveduje o nevrotičnem informatiku, ki piše drobna živalska modrovanja, ki so sodobna aluzija na Orwellovo Živalsko farmo. V njem svet 90. let s svojo informacijsko evforijo služi kot groteskna kulisa subjektivnega propada. Gre za dnevnik s poti v pekel, v katerem bralec skupaj z glavnim junakom nedejavno opazuje, kako na mesto ljubezni kot temeljnega odnosa vse bolj stopa boj. Občutek nemoči in brezizhodnosti je prav po houellbecqovsko prizadet in hladen, liričen in ironičen.

Agatha Christie: In potem ni bilo nikogar več

Pa smo končno pri bistvu: odpuščati je božansko, maščevati se je človeško. Maščevanje pa je jed, ki se lepo ohlajena najbolje postreže… Zakaj bi blebetali o pravici, ko pa je včasih ravno navidezna pravica točno tista, ki povzroča največ gorja na svetu? Gre za odlično kriminalko in obenem filozofsko delo.

Milan Kundera: Neznosna lahkost bivanja

Kundera nam je osvetlil bivanje moškega 20. stoletja. Pisatelj je večkrat poudaril, da omejenost ljudi izhaja iz prepričanja, da poznajo odgovor na vse. Resnično, dekleta, povem vam, bojte se moških, ki so sami o sebi prepričani, da so neverjetno pametni in menijo, da je pamet več vredna, kot srce. Stran od njih! Kundera vrednost romana pripisuje neutrudni želji po iskanju odgovorov. Iščemo jih vsi. Znova in znova.

Haruki Murakami: Ljubi moj Sputnik

Srečanja med ljudmi, še posebej ljubezenska, so za Murakamija dobesedno mistična. Morda najbolj skrivnostna in nerazložljiva v vsem vesolju. Celo ko se med seboj dva najdeta, se lahko izgubita na najbolj presenetljive načine. Ponovno ju najdemo na povsem nepričakovanih koncih. Usoda ubira zares čudna pota.

Françoise Sagan: Tisti njen nasmeh

Saganova je zabeležila zgodovinski trenutek, ko je patriarhat izumrl, toda politična in družbena korektnost še nista dobili vodilne vloge v naši dvolični, hinavski družbi. Pisateljica je bila nemiren duh, pretirana občutljivost pa jo je vodila v zlorabo drog in alkohola. Za seboj je na srečo še pustila nekaj temeljnih del, ki so osnova sodobne literature.

Virginia Woolf: Lastna soba

WooIfova ni bila ravno najbolj srečna oseba pod tem soncem, saj je sama končala svoje življenje, za katerega je ocenila, da nima več smisla. V tej knjigi govori o trenutku, ko ženska neha biti samo kos pohištva in zavzame svoja lastna stališča. Ta pa so v naši družbi še vedno nezaželena… Mislite, da pretiravam? Ozrite se naokoli, drage ženske: ta svet še vedno vodijo moški, o tem ni nobenega dvoma.

Miroslav Krleža: Na robu pameti

Velikan hrvaške književnosti je ljubil ženske, komunizem in književnost. Njegove knjižne junakinje so svobodnega in neukrotljivega duha. Za vrhunec njegovega ustvarjanja velja glembajevski cikel 11 novel in treh dram s konca tridesetih let preteklega stoletja. V ciklu je opisal propad bogate zagrebške bankirske družine, ki se je z zločinom v nekaj generacijah vzdignila iz komaj pismenih slavonskih kmetov in provincialnih mešetarjev v vrh avstroogrskega meščanstva.

Alice Munro: Preveč sreče

Vidite, vse se zgodi zaradi preveč sreče. Velikanski sreči in kasnejšemu razočaranju ter izgubi lahko pač sledi samo ogromen kup nesreče in že prej omenjene brezizhodnosti. Najbolje, da se odselimo na otok… ali kaj podobnega. Munrojeva odlično popisuje življenjske preizkušnje, s katerimi se srečujejo njene junakinje. Ne pravijo ji zaman ‘ženski Čehov sodobnega časa’.

Danilo Kiš: Peščena ura

Kiš ni bil lep, pa so se ženske vseeno lepile nanj. Kajti ni vse v velikosti… ne vem, če razumete, meni pa se tudi ne da pojasnjevati, pa še preveč osebno je. Kakorkoli, Peščena ura je posvečena usodi Judov na Balkanu, še posebej pisateljevemu očetu, ki je bil leta 1944 deportiran v Auschwitz. Roman se odvije v eni sami noči, ko oče piše pismo, med fragmente pisma pa se vrivajo spomini drugih na očeta, spomini, ki jih izžarevajo mesta, predmeti, smeti, zapiski … Roman nas opozarja, da je osebni spomin krhek, fluiden, razsut, a enako pomemben kot neuničljiv zgodovinski spomin.

Patti Smith: Pač mulca

Patti Smith je leta 1989 Robertu Mapplethorpu, preden je umrl zaradi aidsa, obljubila, da bo napisala njuno življenjsko zgodbo. Dvajset let pozneje je obljubo uresničila, in nastala je očarljiva, skoraj romantična zgodba o vzponu dveh umetnikov, ki bi skoraj ne mogla biti bolj različna, pa vendar sta ju umetniško stremljenje in New York za vselej povezala. Zgodba je napisana brez olepševanja. Je pripoved o svetu, ki je oddaljen samo štirideset let, pa vendar se zdi svetlobna leta daleč, pripoved o danes mitičnih in za marsikoga čarobnih šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s celo galerijo slovitih osebnosti, ki so zaznamovale zgodovino glasbe in popularne kulture.

 

Foto: Studios, We Are ladies, Reddit, Glamour, Sheknows

 


Naročite se na e-novice


Dovoljujem, da mi na zgoraj navedeni naslov pošiljate elektronska sporočila. Politika varstva osebnih podatkov.

Dovoljujem analitiko prikazov in klikov na povezave v prejetih sporočilih.

Sledite nam