Na žalost dragi starši (zelo visoko izobraženi) vedo in še celo sami vzgajajo punčko na ta način. Na tem forumu sem sprintala članek mislim, da je avtorica Anna, ki se mi zdi odlično napisan kaj in kako glede trme in prvih cepetanj. Sem dala moji mami, da posreduje članek tej babici. Sama pa sem šla popoldan z mojim k njim na obisk. Meni se kar smili to dete. Igrala sta se skupaj, jaz pa sem previdno začela temo o trmi in ‘izpadih’ naših otrok. Z mamico nisva ravno prijateljici. Bolj sosedi in zato ne morem kar direkt pametovat. Sama imam prvega otroka in bi mi po moje zabrusila, naj ne bom pametna. V glavnem med igro sta se zopet prav pošteno zagrebla za isto igračo. Ker je bil naš močnejši, jo je dobil. Hotela ga je lopniti po glavi in mamica jo je prav fino močno potegnila za laske. Tiste ta sladke za ušeski. Zopet solze, ležanje na tleh in cepetanje in povzdignjen glas kako da se obnaša.
Joj, tudi sebe pogosto zalotim, da bi najraje malega po rokici, ko mi 10x zapored šari po gumbih na štedilniku in odpira pečico. In če je res kriza, se obrnem okoli, malo zadiham in ga preusmerim drugam. To proceduro že mulo pozna saj kar sam odkoraka do igrač nato pa hitro nazaj po vseh štirih do štedilnika. Vmes se še vstavi in žuga, češ ti, ti, ti…
Res poiskušajmo biti strpne in dovolj močne v sebi, da otročki ne bodo čutili naše nemoči v obliki cukanj, tresenj in udarcev. Vem, da je težko sploh pri vseh obremenitvah, ki so na mamah. Ampak se izplača. Evo, zopet pametujem. No, saj morda prav kmalu prosim za kak nasvet, ko bomo prišli v fazo najhujše trme.
Lep pozdrav,
R