In iz vsega, kar sem zdajle prebrala sledi (vsaj zame), da mora vsaka mama (oz. vsak par staršev) poiskati rešitev, ki bo za njih najboljša… Enim paše biti doma in se ne počutijo kot žrtve, eni delajo po 4 ure in jim je to optimalno, polni delovni čas za oba starša – zakaj pa ne – če to le ne pomeni 12 ur na dan, vsak dan (ali pa tudi, kaj vem, nimam te izkušnje).
Sem pa vesela, da sem prebrala vse vaše izkušnje in to drži: če se sam odločiš za to, da boš doma (predpostavljam možnost izbire!) in se potem oklasificiraš za žrtev in to potem še svojim otrokom mečeš pod nos, si se odločil napak…
Jaz npr. bi rajši delala 6 ur, ne osem in počasi, počasi mi bo zgleda ratalo. Če ne, bodo pa otroci vmes zrasli:))