Intervju: Beba Ščap, ekstremna športnica in srčna, samozavestna ženska

Intervju: Beba Ščap, ekstremna športnica in srčna, samozavestna ženska

Kako na kratko predstaviti Bebo Ščap? Težko. Vse kar vam lahko povemo je, da so njeni ekstremni projekti, po katerih je znana širši javnosti – morda se spomnite njenih 24-urnih podvigov na sobnem kolesu in projekta #Kalvarija111 – v celoti dobrodelne narave. In njena dobrodelnost je do danes navdušila že mnoge ljudi, ki jo na njenih podvigih zvesto spremljajo in ji tako pomagajo doseči zastavljen cilj.

In verjemite, Beba Ščap je oseba, po kateri se lahko zgledujemo prav vsi!

Beba, znana si kot ekstremna športnica, mnogi pa ne vedo, da s temi podvigi uresničuješ svoje sanje o dobrodelnosti. Kaj te žene, da vsako leto s pomočjo svoje ekipe organiziraš projekt, ki je spremenil življenja mnogih ljudi?

Kot najmlajša od štirih otrok sem si vedno morala izboriti mesto v družini. Mama celo pravi, da sem kot otrok pozornost večkrat pridobila tako, da sem stopila na mizo in povzdignila glas, da so me ostali pričeli poslušati (smeh). Tako sem že v otroštvu pridobila pomembno vrlino, brez katere se zagotovo ne bi lotila svojih projektov, to je trma. Vztrajnost in trma me vedno znova spodbudita k nadaljevanju, bodisi med samim projektom, ali ko se odločam za novega.

Tudi drugi razlog, zakaj se odločam za dobrodelne projekte, izhaja iz moje družine. Oče je namreč pred več kot 35 leti v prometni nesreči izgubil roko. Tako sem odraščala v stiku z nekom, ki je zaradi svoje invalidnosti po eni strani imel mnogo bolj zahteven vsakdanjik, po drugi strani pa je znal ceniti življenje bolj kot kdo drug. Skozi to se je razvijal moj čut za dobrodelnost, saj že od nekdaj spremljam večino dobrodelnih akcij in ščasoma sem se odločila, da se jih na svojstven način lotim tudi sama.

Letos si si zadala izziv, da v 24 urah prehodiš 111 vzponov na mariborsko Kalvarijo. Na koncu si projekt zaključila pri 66 vzponih. To je prvi projekt, ki si ga končala pred zastavljenim ciljem. V čem te je Kalvarija presenetila?

Pri vseh prejšnjih projektih sem v glavi imela samo eno: doseči zastavljen cilj. Pri tem se nisem preveč ozirala na možne posledice ali poškodbe, bila sem pripravljena iti čez sebe. Letos pa se je nekaj v meni premaknilo. Povsem nov teren, drug ritem, skratka popolnoma drugačen projekt v vseh pogledih. Kljub temu, da sem vseskozi trenirala in se pripravljala na 111 vzponov, sem si na koncu rekla, da želim projekt le izpeljati v enem kosu. Napori so bili pri Kalvariji neprimerljivo bolj intenzivni, tako fizični, kot psihični.

Teh 24 ur pa ni bilo zgolj fizičen napor, temveč predvsem notranji boji s samo sabo, najbrž?

Res je. Pri teh projektih vedno tekmujem sama s sabo. Vse se prične z odločitvijo na startu. Takrat si rečem: Beba, pred tabo je 24 ur, ki jih boš oddelala in zdržala. Tega se držim bolj kot česarkoli, tudi, ko v nekem trenutku nisem bila več prepričana ali hodim navzgor, ali navzdol. Takrat je ključno, da se resnično zberem in samo sebe prepričam, da zmorem. In na koncu tudi zares zmorem. Morda je to eno glavnih sporočil, ki jih s temi projekti želim sporočiti ljudem – ko sprejmete odločitev, da boste nekaj storili, se ne ozirajte na dvome, ki jih imate v sebi, raje se osredotočite na cilj in pozabite vse ostalo.

Od kod si črpala motivacijo za nadaljevanje v kritičnih trenutkih?

Kljub temu, da se 24 ur ne zdi dosti časa, se seveda v določenih okoliščinah vlečejo v neskončnost. V teh 24 urah ogromno razmišljam. O ljudeh, ki me obdajajo, o družini, življenju, o otrocih, zaradi katerih sem premagovala Kalvarijo… Takrat se zares poglobim vase in to me v trenutkih krize dvigne ter me napolni z neverjetno energijo.

#Kalvarija111 je bil zares najtežji projekt do sedaj in bilo je ogromno trenutkov, ko bi tako ali drugače lahko odnehala. Vendar to pri meni ne pride v poštev. Zadala sem si cilj, da zdržim vseh 24 ur in to sem tudi dosegla.

Tovrstni podvigi so sicer rezervirani za močnejši spol, predvsem zaradi nepredstavljivih naporov za telo. Ti razbijaš mite tudi na tem področju. Se ti zdi, da je slovenska družba še vedno preveč obremenjena s stereotipi, kot denimo, da ženske ne zmorejo toliko kot moški?

Seveda. Te razlike so tako pri nas, kot tudi drugje po svetu še vedno izjemno opazne. Zato je še toliko bolj pomembno, da ženske pokažemo in dokažemo, česa vsega smo zmožne. A da ne bo kdo napačno interpretiral – to ni kritika moških in njihove vloge v družbi! Še več, osebno sem še vedno zagovornica, da naj bo v družini moški tisti, ki nosi hlače.

Kolikor mi je znano, trenutno uživaš v samskem stanu, kajne?

Res je.

Nedavno je spletni zbornik Personality and Social Psychology Bulletin objavil raziskavo s tezo, da ima mnogo uspešnih žensk težave pri vzpostavljanju stika s potencialnim partnerjem. Še posebej, kadar začutijo, da jih ženska inteligenčno prekaša. Se strinjaš s temi ugotovitvami?

Ja, to pa je dobro vprašanje. Se strinjam. Vendar nimamo ženske problema pri navezovanju stika, temveč moški! Osem od desetih moških me vidi le kot Bebo Ščap, ki vsako leto dela ekstremne 24-urne projekte. In iskreno, mislim, da se jih večina tega ustraši. Sedaj se že sama malce norčujem iz tega in pravim, da jaz tako vse stvari počnem 24 ur. Šalo na stran, mislim, da se jih večina ustraši imena. Kdor me pozna, lahko brez težav pove, da sem normalo dekle, ki pač v prostem času počne malce bolj ekstremne stvari. Verjetno pa marsikoga zmoti moja samozavest in samostojnost. Vendar tu se že dotikamo vprašanja moškega ega.

Pa kljub vsemu še vedno verjameš v pravo, iskreno ljubezen?

Definitivno! Verjamem, da vsakega od nas nekje čaka sorodna duša. Tudi zase vem, da bom našla moškega, ki bo rekel, da me pač vzame v kompletu, takšno kot sem. In me bo tudi podpiral pri mojih projektih, prav tako kot jaz njega pri njegovih.

Na socialnih omrežjih mnogo utrinkov iz svojega vsakdanjika deliš s številnimi sledilci. Veliko komentarjev pod objavami pa se navezuje tudi na tvoj dodelan slog oblačenja, s čimer se strinjamo tudi mi. Že od nekdaj gojiš naklonjenost do mode?

Kljub temu, da 70 odstotkov svojega časa preživim v športnih opravah in ‘oversize’ majicah, se za posebne priložnosti rada lepo uredim. Sem mnenja, da mora ženska ohranjati ženstvenost in jo vsake toliko tudi pokazati navzven.

Navzven svojo lepoto izražaš tudi z izredno samozavestjo. Od kod prihaja? Jo na trenutke dosegaš tudi s svojim modnim slogom?

Prej ne, kot ja. Samozavest nedvomno izhaja od znotraj, vendar pa je res, da k temu pripomore tudi vsak outfit, v katerem se dobro počutim. Vedno stremim k temu, da tisto, kar oblečem, predstavlja mene in temu zagotovo sledi tudi samozavest.

Kaj bi priporočila dekletom, ki se mučijo z nizko samopodobo ali samozavestjo?

Če ne gre drugače, se vsako jutro, ko opravite z jutranjo rutino, poglejte v ogledalo in si recite: Lepa sem! Po enem mesecu boste nase gledale s popolnoma drugačnimi očmi.

 

Foto: osebni arhiv